108
Zgolj dejstvo, da sta bila na podlagi navedenega posla družbenika zavezana plačati manj davka kot v primeru, če bi jima družba izplačala dobiček, po stališčih sodne prakse ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi, kot enega od pogojev za utemeljitev zlorabe. Tudi dejstvo, da gre za posel, sklenjen med povezanimi osebami, samo po sebi ne povzroča davčne nedopustnosti takega pravnega posla, saj že iz njegove pravne narave izhaja, da gre za prodajo poslovnih deležev s strani družbenika (oziroma več družbenikov) njegovi lastni družbi.
33
Tožnik je v dokaznem postopku davčnemu organu predložil sporne račune in svoje izdane račune, ki so povezani s spornimi računi. Poleg navedenaga je tožnikov zakoniti zastopnik pri davčnemu organu podal izjavo na zapisnik in v njej navedel, "da blago nabavijo, račun pa prejmejo naknadno, ko je material že vzgrajen in plačal. Glede načina kontakta z družbami tipa "missing trader" je pojasnil, da trgovski potniki hodijo po terenu in ponujajo blago, telefonirajo, predlagajo kataloge, vzorce. Šele nato se naročniki odločijo, od koga bodo kupili. Okoliščine poslovanja s temi družbami niso odstopale od poslovanja z drugimi. Gradbeni dnevniki se vodijo tam, kjer je tehnični prevzem objekta ali kjer to stranka zahteva. Tožnik ni imel indicev, da gre za "missing trader" družbe." Prvostopenjski organ se do teh navedb ni opredelil.
Prvostopenjski organ po eni strani navaja zaključek, da je izkazan tožnikov subjektivni element, torej da tožnik ne izpolnjuje vseh...
503
V davčnem pravu do pobota pride ex lege, tj. po sili zakona, davčni organ pa nato takšen zakonski pobot le še ustrezno dokumentira v svojih evidencah in o njem obvesti zavezanca za davek. Vsled navedenega z obvestilom zavezancu za davek davčni organ ne ustvarja nobenih pravnih posledic oz. takšno obvestilo nima nobenega normativnega učinka, temveč gre, kot to pove že ime, le za obvestilo.
Čim obvestilo samo po sebi ne ustvarja pravic in dolžnosti, pa ga ni mogoče obravnavati, kot da gre za odločbo (s katero je bilo meritorno odločeno v konkretni upravni zadevi), ki bi jo bilo moč izpodbijati s pritožbo po 229. členu ZUP, zato je treba po drugem odstavku 240. člena ZUP takšno pritožbo zavreči kot nedovoljeno.
550
V obravnavanem primeru sta davčni organ in pritožbeni organ pravilno ugotovila, da tožnik ob pridobitvi nepremičnine ni izkazal namena opravljanja z DDV obdavčene dejavnosti, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo DDV.
40
Davčni organ zakonitosti in legitimnosti posameznih sklenjenih poslov ne oporeka. Ko jih presodi kot celoto, pa ugotavlja, da je bil njihov skupni cilj v tem, da se prikrije že omenjeno izplačilo dobička. Ne očita se torej, da so posli navidezni in s tem nedopustni po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi, temveč se, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, sklepanje poslov dovolj konsistentno obravnava in razloguje kot izogibanje davčnim prepisom iz četrtega odstavka istega člena.
25
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.
31
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
39
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.
11
Iz dodatnih informacij v obvestilu izhaja, da obstaja verjetnost, da so filipinski organi nepravilno izdajali potrdila o poreklu, saj se zdi, da si napačno razlagajo pravila o poreklu, zato se priporoča, da države članice sprožijo naknadno preverjanje, kadarkoli obstaja dvom o izpolnjevanju pogojev plovil in posledično o poreklu rib. To pomeni, da samo obvestilo ne navaja, da je v vsakem primeru uvoza s Filipinov poreklo blaga dvomljivo, temveč to obvestilo državam članicam podaja priporočilo, kako ravnati in kaj naknadno preverjati, če ta dvom obstaja sicer. Torej morajo organi držav članic v konkretni zadevi, če na podlagi okoliščin takšne zadeve upravičeno dvomijo o pristnosti dokumentov, poreklu blaga ali izpolnjevanju drugih zahtev, opraviti naknadno preverjanje. Da bi v konkretni zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, obstajal takšen upravičen dvom in, če ja, na podlagi česa, pa iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa zadeve ne izhaja.
99
Stališče davčnega organa namreč pomeni, da bi se moral tožnik pred uveljavljanjem znižanja davčne osnove zaradi odstopa od pogodbe (tj. pred izdajo dobropisa) prepričati, ali bo lizingojemalec dejansko (lahko) plačal dodatni DDV, ki je posledica njegove obveznosti popravka odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da sam v celoti prevzame nevarnost izgube prihodka namesto države. Tega pa z razlago standarda „vedel ali moral vedeti“ tožniku ni mogoče naložiti, ker bi se na ta način vzpostavila splošna domneva o obstoju utaje v vsakem primeru, ko prejemnik blaga (lizingojemalec) ne bi zmogel plačila svojega dela DDV.