47
V zadevi je prišlo do očitne pomote, ker v I. točki izreka sodbe ni bilo dostavka, da se odprava in vrnitev v ponovni postopek nanaša le na obrestni del izpodbijane odločbe. Pri tem pa je bilo že iz obrazložitve sodbe razvidno, da odločitev sodišča temelji izključno na očitku napačne uporabe materialnega prava zaradi obračuna obresti po 7 % letni obrestni meri namesto po predhodno veljavni, nižji obrestni meri. Volja sodišča, da izpodbijano odločbo odpravi v obrestnem delu, je bila torej jasna, vendar je bilo to v izreku pomotoma izpuščeno.
111
Odprava navedene odločbe vzpostavlja položaj, kot da odločba Finančne Uprave Republike Slovenije DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 ne bi bila nikoli izdana. To pa pomeni, da četudi je bila tožba tožnika s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020-12 z dne 7. 3. 2023 zavržena, odločbe, v zvezi s katero tožnik skuša pridobiti položaj strankega udeleženca v pritožbenem postopku in glede katere teče ta upravni spor, ni več in tudi nima več nobenega pravnega učinka.
135
V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesa davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2), kar po ustaljeni upravno sodni praksi pomeni, da je odložitev izvršitve v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Poleg tega je toženka konkretno pojasnila, v čem bi bila lahko prizadeta javna korist, če bi sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta. Toženka utemeljeno sklepa, da je davčna izvršba edino potencialno mogoč in učinkovit način poplačila predmetnega davčnega dolga. Razloge, v čem je torej večji interes tožnika, da se izpodbijana odločba ne izvrši takoj, od javne koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja, pa tožnik ne pojasni in tudi ne prereka navedb toženke iz drugega odgovora.
437
Tožba je zaradi nepostavljenega tožbenega zahtevka ter nepravilno navedenega izpodbijanega akta, pravilen akt pa tožbi niti ni bil priložen, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe in priložen drugostopenjski upravni akt, ostala do take mere nepopolna in nerazumljiva, da jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 treba zavreči.
21
Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je lahko le izvajalec BPP (v tem primeru odvetnik), saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP.
Tožnica kot upravičenka do BPP bi lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca, česar pa v tožbi ne zatrjuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa, sodišče pa ob tem pojasnjuje, da okoliščina, da je bil tožnici izpodbijani sklep skladno z določili ZBPP vročen, še ne pomeni, da ji je bil s tem priznan status stranke ali stranskega udeleženca.
797
Tožena stranka je z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici tožeče stranke. V takšnem primeru pa se stroški odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.
443
Tožba je tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi iz navedenih razlogov temu ni tako, zato sodišče ugotavlja, da tožba ni sposobna za obravnavo.
329
Z dnem izbrisa iz sodnega poslovnega registra je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP). Po navedenem gre za pomanjkljivost tožbe, ki je ni mogoče odpraviti, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
390
Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam. Čim pa je tako, takšnega obračuna ni mogoče šteti za upravni akt.
Z ureditvijo popravkov davčnega obračuna v ZDavP-2 se v davčnem postopku vzpostavlja sistem pravnih sredstev zoper davčni obračun, saj navedeni institut zavezancu za davek daje pravico, da v enoletnem roku opravi preizkus davčnega obračuna in uveljavlja pravice iz naslova popravljanja davčnega obračuna. Po mnenju sodišča je popravek obračuna ustrezen institut, v katerem bo tožnik lahko sam izračunal svojo obveznost. S tem bo po višini ugovarjal obveznosti, ki je bila ugotovljena s predizpolnjenim obračunom prispevkov za socialno varnosti in na tej podlagi dosegel izdajo upravne odločbe, ki jo bo nato lahko izpodbijal z vsemi pravnimi sredstvi. Na ta način ni prikrajšan v svoji pravici do pravnega sredstva in pravici...
51
Ker je bila pritožba zavržena, se šteje, kot da (sploh) ni bila vložena. To pa pomeni, da o pritožbi ni bilo vsebinsko odločeno, posledično pričujoča tožba v upravnem sporu zaradi vsebinskega neizčrpanja pritožbe ni dopustna (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zoper odločbo FURS z dne 22. 5. 2023 na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Ker torej pritožba zoper odločbo FURS z dne 18. 9. 2023 ni bila vložena, čeprav je bila mogoča, je sodišče (tudi) tožbo zoper to odločbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.