282
Pravico do odbitka DDV je mogoče zavrniti, če upravni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa „vedel oziroma bi moral vedeti“, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV del utaje, ki jo je storil pridobitelj. Subjektivni element je kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za odločitev o oprostitvi DDV oziroma za naknadno naložitev plačila DDV v primerih zlorabe. Navedeni pravni standard pa ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV (naklep), drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil).
345
Sodišče se strinja z zaključkom davčnega organa, da omenjeno naknadno vplačilo matične družbe v povečanje kapitala omenjenih družb ni v skladu z neodvisnim tržnim načelom, saj ne gre za ekonomski interes. Tudi po presoji sodišča sta se s povečanjem kapitala obeh omenjenih družb in kreditiranjem tožnika preko omenjene družbe tožnik oziroma matična družba skušala izogniti določbi 32. člena ZDDPO-2. Na ta način si je tudi po presoji sodišča tožnik znižal davčno osnovo za DDPO. Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa o navideznosti omenjenega pravnega posla.
306
Napačna domneva tožnice, da se rok za tožbo šteje od dneva, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem nabiralniku in ne od dneva, ko je potekel 15 dnevni rok za prevzem pošiljke, ne predstavlja očitne pomote iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Sodišče se strinja z davčnim organom, da pri tem ni nepomembno, da vročitev ni bila opravljena laični osebi, pač pa strokovni osebi (davčni svetovalki) in tudi s stališčem davčnega organa, da gre za napako tožničine pooblaščenke oziroma njeno neskrbno ravnanje in torej ne gre za očitno pomoto iz tretjega odstavka 103. člena ZUP.
827
Iz evidence prilivov in odlivov na fiduciarnem računu ter prilivov in odlivov na TRR odvetnika je razvidno, da je tožnik denar s fiduciarnega računa nakazoval na svoj TRR, ga dvigal v gotovini, plačeval svoje račune v gotovini in ga v gotovini polagal na svoj TRR za poplačilo tekočih obveznosti odvetniške pisarne ter z njimi razpolagal kot s svojimi sredstvi oziroma kot s prihodki, doseženimi pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Obenem pa davčnemu organu med postopkom nadzora (kljub izrecnim pozivom) niso bile predložene nikakršne posojilne pogodbe, ki bi jih tožnik sklenil s A., niti niso bila zatrjevana posojilna razmerja razvidna iz evidence v poslovnih knjigah. Tožnik pa tudi ni, kljub večkratnim pozivom, izkazal nobenih prihodkov iz naslova (uspešno) sklenjene sodne poravnave.
388
Davčni organ je v obravnavani zadevi pravilno uporabil določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP v besedilu v veljavi do 25. 4. 2016 (torej tudi ob začetku postopka osebnega stečaja, tj. dne 23. 6. 2015), ki je kot prednostne terjatve določila tiste nezavarovane terjatve iz naslova prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Davčni organ tožnika pravilno terja za plačilo dolgovanih obveznosti iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost, nastalih v zadnjem letu pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki sodijo med prednostne terjatve, na katere sklep o odpustu obveznosti ne učinkuje.
555
Predmet presoje v tem postopku je le sklep o davčni izvršbi, zato tožbene navedbe, ki se nanašajo na opravljeno cenitev in način poplačila dolga, ne morejo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa o davčni izvršbi. V zvezi s tožbeno navedbo glede napačno upoštevane davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sodišče pojasnjuje, da po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s tožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da toženka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.
808
Ob ugotovljeni količini prodanega lesa, ki presega odkazano količino, bi davčni organ tožniku moral omogočiti dokazovanje količine lesa, ki ga je v inšpiciranem obdobju iz lastnega gozda dejansko pridobil z zatrjevanim sekanjem količin preko (oziroma mimo) odkazanih, in izvesti dokaz z izvedencem gozdarske stroke, pri katerem tožnik vztraja tudi v upravnem sporu. Količina lesa, ki bi jo bilo mogoče pridobiti iz gozdov v lasti tožnika, pa za odločitev ni pravno odločilna in sodišče predlagani dokaz v tej smeri ocenjuje kot pravno nerelevanten. Ali zatrjevana količina lesa, ki naj bi jo tožnik po lastnih navedbah pridobil z intenzivnim gospodarjenjem, in ki v odločbah ni izkazana (veje, čiščenje gozda ipd.), vpliva na odločitev, pa bi bilo po presoji sodišča potrebno preveriti z podatki o gozdnih sortimentih, ki so navedeni na računih o prodaji lesa, kar v dosedanjem postopku ni bilo storjeno.
51
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih nepremičnin ugotovljena na opisani način, kot pravilno navaja tožnik. Tožnikov ugovor, da je davčni organ odmeril davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.
Sodišče se sicer strinja s toženko, da lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnik ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se izpodbijane odločbe v...
88
Družba A. se je z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila.Odpust dolga se po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 šteje za prikrito izplačilo dobička. Prikrito izplačilo dobička, določeno v ZDDPO-2, pa se, kadar je izplačano fizičnim osebam, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 obravnava kot dividende, ki po 2. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 predstavljajo dohodek iz kapitala, od katerega je v skladu s 5. točko 18. člena in drugim odstavkom 1. člena ZDoh-2 treba plačati dohodnino. To pa ima za posledico, da je bil tožniku dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj, in kar se sedaj utemeljeno nalaga tožniku kot (po ZGD-1) odgovornemu za obveznosti družbe, z izpodbijano odločbo.
602
Zavezanci za prispevke za socialno varnost so tako zavarovanci kot delodajalci. ZDavP-2 v 352. členu določa, da tako prispevke, za katere je zavezanec zavarovanec, kot tudi prispevke, za katere je zavezanec delodajalec, izračuna, odtegne in plača plačnik davka ter da se v obeh primerih izračun prispevkov opravi v obračunu davčnih odtegljajev. Ta obračun predstavlja zbir obveznosti za zaposlene delavce, zato se v primeru, ko plačani znesek ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti, obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot to določa 93. člen ZDavP-2. Podlaga za plačilo prispevkov so torej zbirni podatki iz obračuna, medtem ko se individualni podatki po posameznem davčnem zavezancu zgolj izkazujejo ter se s tem omogoča vpogled v podatke o obračunanih in dejansko plačanih prispevkih. Niso pa individualni podatki podlaga za odtegljaj oziroma za izvršeno plačilo. Tožnik zato s sklicevanjem na ločeno izkazovanje podatkov iz obračuna davčnih odtegljajev po posameznih...