365
Tožnik trdi, da glede odločbe z dne 20. 2. 2018 ni bil pravočasno obveščen, ampak je bil dolg arbitrarno izkazan z aktom za nazaj. Ta tožbeni ugovor v tem postopku, ki se nanaša na davčno izvršbo, ni upošteven, saj v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.
Tožbeni očitek, da je davčni organ neupravičeno združil dva izvršilna naslova OPSVZ in OPSVL, ni utemeljen, saj je v izvršilnem postopku možno (in tudi ekonomično) izterjevati več zapadlih neplačanih obveznosti hkrati.
42
Od vložitve davčne napovedi do začetka postopka DIN so v obravnavanem primeru pretekla 3 leta in pol, do izdaje sklepa o obnovi postopka pa dobra 4 leta. V vseh teh letih davčni organ tožniku ni izdal odločbe o odmeri davka od dobička od odsvojitve kapitala na podlagi vložene davčne napovedi, ampak je navedeni postopek 18. 11. 2019 ustavil. To pomeni, da v obdobju od februarja 2014 do oktobra 2017 s strani davčnega organa ni bilo izvršeno nobeno dejanje, usmerjeno v odmero davka od prejetega dohodka v znesku 230.000,00 EUR.
103
Tožnik je od svojega družbenika kupil lastni delež, in sicer 38,0271 % kapitala za kupnino 46.000,00 EUR. Šlo je za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Za davčno presojo tega posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi davčnih predpisov in poskušali pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
360
Neuveljavljanje posebne olajšave ne predstavlja očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Zgolj navajanje tožnika, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, po mnenju sodišča ne zadostuje. Ne gre namreč za to, da bi davčni organ za navedena leta odmeril previsok davek zaradi očitne napake. Višina davka je bila namreč odmerjena glede na takrat ugotovljeno dejansko stanje, ki je izhajalo iz podatkov tožnikove vloge za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Uporaba posredovanih podatkov pa sama po sebi ne more pripeljati do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2.
337
Za izdajo sklepa o obnovi zadostuje verjetna izkazanost obnovitvenega razloga. Dovolj je torej, da se ugotovijo nova dejstva in dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila za dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku.
Kljub temu, da ZDoh, ki je veljal do 31. 12. 2004, za razliko od ZDoh-1 in ZDoh-2, plačila v obliki opcij nakupa delnic po vnaprej določeni ceni ni opredeljeval kot bonitete, je to po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča mogoče uvrstiti med osebne prejemke, od katerih se je na podalgi 15. člena ZDoh obračunal davek.
118
Iz tekstualnega dela Odloka, ki je veljal v relevantnem obdobju, na katero se nanaša sporno potrdilo o namenski rabi zemljišča parc. št. 1644/11, k.o. ..., ni jasno in nedvoumno razvidno, da bi se predmetna parcela nahajala na trasi, predvideni za prestavitev glavne ceste ob letališču. To ne izhaja niti iz grafične karte - priloge B4, iz katere zaradi neustreznega merila sploh ni mogoče razbrati nahajanja predmetne parcele.
296
Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu.
191
Med strankama ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.
37
Glede na povezanost in skupno lastništvo obeh družb sodišče pritrjuje oceni davčnega organa, da je tožnik vedel, da italijanski kupec ne poroča o pridobitvah blaga in da DDV ni plačal.
Navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev pravice do oprostitve DDV.
312
Tožnik ni utemeljil in dokazal poslovne narave spornih potovanj, zato ostajajo dejstva, da so ta potovanja bila opravljena, da se jih je udeležil tožnikov poslovodja oz. zaposlenec in da jih je kril tožnik, neizpodbita. S tem pa so izpolnjeni pogoji, da se to po prvem odstavku 39. člena ZDoh-2 opredeli kot boniteta, saj gre za ugodnost, ki jo K.K. zagotovil tožnik.
Stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljal, nastali ob njegovih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnik bi namreč moral utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.