907
Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
202
Tožnik je odbitek DDV uveljavljal na podlagi sklepa o domiku, čeprav le-ta ne vsebuje podatkov, potrebnih za uveljavljanje odbitka. Tožnik je na sklepu namreč sam napisal, da je bila kupnina plačana ter da je sklep postal pravnomočen ter da uveljavlja odbitek. V primeru, če je kot plačnik DDV določen dolžnik, sodišče v njegovem imenu plačati DDV ter pred plačilom obvestiti pristojni finančni urad, pri čemer se kot obvestilo lahko šteje tudi sklep o izročitvi nepremičnine, če vsebuje vse podatke (višina plačila, kdaj bo plačilo izvedeno, za račun katerega zavezanca); kupec nepremičnine pa lahko uveljavlja pravico do odbitka na podlagi sklepa o izročitvi, na katerem je sodišče obračunalo DDV, če le-ta vsebuje vse predpisane podatke. Šele po izdaji sklepa o poplačilu bo dejansko razvidno, kaj se iz kupnine plačuje in šele tedaj bo zavezanec prejel listino oz. račun, iz katerega bodo razvidni podatki o DDV ali DPN.
932
Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, in sicer neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati.
919
V 76. členu ZDavP-2 je jasno določeno, da nosi breme dokazovanja za svoje trditve zavezanec za davek. Pri tem je še posebej določeno, da je zavezanec za davek tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.
878
Zavezanec za davek je tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.
45
Preko formalnopravne prodaje poslovnih deležev in ob sodelovanju prav za ta namen ustanovljene tožeče stranke, ki so jo lastniško in upravljalsko obvladovali, so družbeniki družbe A. ustvarili shemo, ki jim je omogočila neobdavčeno izplačilo dobička in s tem dosegli davčno ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga zasleduje davčna zakonodaja.
46
Tožnik je od dveh svojih družbenikov po Pogodbi o odsvojitvi poslovnih deležev odkupil dva poslovna deleža in za deleža v letu 2017 izplačal kupnino v znesku 770.000,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo vsakega družbenika družbi, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastna poslovna deleža, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Čeprav je mogoče pritrditi razlogom v izpodbijani odločbi in toženi stranki, da tudi po sklenitvi spornega pravnega posla v družbi tožnika ni prišlo do bistvenih sprememb v razmerju med tožnikom in družbenikoma, nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
325
Bistven razlog, zaradi katerega davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po obravnavanih računih (s prilogami) je bil, da so bili obravnavani računi s prilogami (pogodba o poslovnem sodelovanju tožnika z družbo B., kopije dobavnic, računalniški izpis naročilnic) nepopolni do takšne mere, da niso omogočili ugotovitve vrste in obsega opravljenih dobav oz. storitev, ter je bil posledično davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davkov. Obravnavani računi pa se tudi ne sklicujejo na nobene spremljajoče listine. Zaporedne številke navedene na računalniško izpisanih in naknadno predloženih naročilnicah se razlikujejo od zaporednih številk, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju izdal drugim dobaviteljem, ki si sledijo v strogem zaporedju. Tudi po presoji sodišča obravnavani računi in priloge k tem računom ne vsebujejo niti minimalnih formalnih pogojev potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev.
343
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožnici.
408
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti in jih davčni organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno terja od tožnice.