915
Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 zavezanec za davek ne sme imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh kasnejših sprememb. Zavezanec za davek mora zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo.
348
O napaki ni mogoče govoriti, kolikor davčni organ v zadevi odloči v skladu s svojim pravnim naziranjem. Vprašanje, ali je pravno stališče, s katerim odločitev utemelji, pravilno, je predmet presoje zakonitosti njegove odločitve v postopku z rednimi pravnimi sredstvi in sodne presoje v upravnem sporu. Napačna uporaba materialnega zakona je ob izpolnitvi procesnih predpostavk tudi eden od razlogov za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen ZDavP-2), sama po sebi pa ne predstavlja razloga za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2.
Odločitve, da se olajšava ne prizna, ni mogoče pripisati napaki davčnega organa, temveč dejstvu, da ustrezna zahteva stranke ni bila vložena in torej kvečjemu napaki davčnega zavezanca, ki pa po presoji sodišča ne more šteti za očitno, saj je uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane v dispoziciji stranke.
44
Ekonomske razmere oz. prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana željo po boljšem življenju niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite (ne statusa begunca ne subsidiarne zaščite). Tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.
251
Tožeča stranka v postopku ni uspela z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnila vse obveznosti, ki se ji nalagajo s citiranimi določbami ZDDV-1 in PZZDV-1, in sicer da je uvožena vozila odpeljala v državo članico in jih tam tudi dejansko predala deklariranima tujima prejemnikoma. Da so bile prevozne listine CMR, ki jih je tožeča stranka predložila v fotokopijah, nepravilno in nepopolno izpolnjene, v tožbi niti ni več sporno. Pri čemer pa nepopolnost listin in neujemanje podatkov iz CMR, MRN in računov ni edini, temveč le eden od razlogov za to, ko se ugotavlja neopravičenost oprostitve davka po ZDDV-1 in po PZZDV-1, oziroma ko se ugotavlja sodelovanje tožeče stranke pri davčni utaji.
931
Izpodbijana odločba temelji na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Tovrstne ugovore namreč lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.
321
Kontradiktornost postopka in zagotavljanje pravice do izjave stranki v postopku je še posebej pomembno v primeru dokazovanja objektivnih okoliščin, ki kažejo na zavezančev subjektivni element (na zavezančev namen). V obravnavanem primeru namreč zakon (2. točka devetega odstavka 48. člena ZDoh-2 v spremenjenem besedilu z uveljavitvijo novele ZDoh-2S) nalaga davčnim zavezancem, da dokažejo, da v konkretnem primeru zavezančev glavni ali eden od glavnih razlogov za shemo poslovanja ni izpolnjevanje pogojev za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov. S tem zakon nalaga davčnim zavezancem dokazno breme, da dokažejo svoj subjektivni element opredeljen z negativnim dejstvom. Takšno dokazovanje pa je še posebej oteženo, zato so pravila dokazovanja v takšnih primerih še posebej pomembna.
97
Plačilo davkov je splošna obveznost vseh davčnih zavezancev. Odpis, delni odpis in odlog plačila davka pa je izjema, za katero morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji. Namen te določbe je zaščita davčnih zavezancev, ki ne razpolagajo s sredstvi in bi lahko bilo zaradi plačila davčnega dolga ogroženo njihovo preživetje. Glede na vir tožnikovega dolga (dohodnina od dobička iz kapitala od prodaje nepremičnin) in glede na višino kupnine za predmetni nepremičnini, s katero je tožnik razpolagal po izvedeni prodaji predmetnih nepremičnin in iz katere bi moral poplačati predmetni davčni dolg, ne gre za osebo, katere preživljanje bi lahko bilo ogroženo.
32
Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o.
V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve.
V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo...
384
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan v skladu z določbami ZDavP-2. Sodišče ni našlo kršitev temeljnih načel upravnega oziroma davčnega prava, na katere se sklicuje tožnik. V konkretnem primeru je tožnik, ki je pravna oseba, za potrebe davčnega postopka najel strokovno pomoč. Prav tako so mu bile na spletnih straneh toženke dostopne informacije o možnosti vloge za odlog plačila davčnega dolga. Da tega ni izkoristil, ni mogoče pripisati davčnemu organu kot kršitev 7. člena ZUP.
881
ZDoh-2 nima določb o možnosti oziroma posebnih pogojih, po katerih bi bilo mogoče zahtevati vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala. Zato tudi sodišče, enako kot drugostopni davčni organ meni, da so podlaga za vračilo dohodnine, ki ga zahteva tožnica, lahko le določbe 97. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka. Po teh določbah pa je predpostavka za vračilo preveč plačanega davka pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odprava izdane odmerne odločbe, kar pomeni, da plačanega davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine ni mogoče vrniti, če ni bila pred tem odpravljena odločba o odmeri tega davka.