378
Toženec bo moral v ponovljenem postopku po vsebini presoditi navedbe tožnikov, med ostalimi tudi njuno trditev, da je izvajalec na računu št. 147/16, predloženem k obvestilu o zaključku naložbe, ki ga je toženec štel za verodostojnega, na roke popravil datum ponudbe, s čimer smiselno zatrjujeta, da je s tem vzpostavljen (vsaj) dvom v njegovo verodostojnost in skladno s prej citirano določbo petega odstavka 8. b) točke Javnega poziva podana potreba po izvedbi dodatnih dokazov v zvezi z ugotavljanjem pričetka izvedbe del.
879
V izpodbijani odločbi se "ignorirajo" poročila davčnih organov Republike Avstrije, ki so bila pridobljena v postopku nadzora in ki se nanašajo med drugim tudi na sporno poslovanje z gotovino. Po navedbah v tožbi, ki jih potrjujejo podatki upravnih spisov, so bile namreč v okviru mednarodne izmenjave informacij opravljene poizvedbe pristojnih avstrijskih organov pri družbi C. kot dobaviteljici tožeče stranke in hkrati prejemnici gotovine. Iz omenjene poizvedbe in odgovora nanjo, ki ga tožeča stranka povzema v tožbi, je razvidno, da se nanaša na gotovinska plačila družbi C. s strani tožeče stranke in s tem prav na vsebine, ki so predmet izpodbijane odločbe. Iz spisov tudi sledi, da je davčni organ prve stopnje odgovor na poizvedbe prejel še pred izdajo odločbe. Kljub temu se o prejeti informaciji ne izreče in pridobljenih podatkov ne presodi. Pridobljenih informacij tudi ne presodi in se o njih ne izreče drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi in s tem ne...
547
Tožnik je na podlagi neverodostojnega računa ter ostalih spornih računov, neupravičeno uveljavljal odhodke iz poslovanja in si s tem neupravičeno znižal davčno osnovo, zato mu je davčni organ naložil v plačilo razliko za doplačilo akontacije dohodnine za leto 2010 in 2011. V postopku je bilo ugotovljeno, da računalniška oprema, na katero se glasijo sporni računi, ni bila namenjena za opravljanje tožnikove dejavnosti, ni bila evidentirana med tožnikovimi osnovnimi sredstvi in se ni nahajala na sedežu tožnikove dejavnosti. Zato tožniku upravičeno niso bili priznani odhodki na podlagi navedenih računov in posledično pravilno odmerjena akontacije dohodnine.
181
V primeru, kot je obravnavani, finančni organ ni imel podlage, da uporabi metodo odbitka po 136. členu ZDoh-2, za kar se zavzema tožnik, saj Konvencija napotuje na uporabo metode oprostitve s progresijo. Po drugem odstavku 18. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ki ureja med drugim tudi obdavčitev pokojnin, se namreč plačila, ki jih država pogodbenica plača po določbah zakonodaje o socialni varnosti ali podobne zakonodaje te države (ZDA) rezidentu druge države pogodbenice (Slovenije), obdavčijo samo v državi, ki taka plačila izplačuje (torej ZDA). Slednje pomeni, da je pravica do obdavčitve konkretne pokojnine, ki jo je tožnik - rezident Slovenije, prejel iz ZDA, dana izključno samo eni državi pogodbenici (torej ZDA). To pomeni, da je tožnik v celoti obdavčen glede pokojnine v ZDA, zato se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in...
364
V izpodbijani, še ne pravnomočni odločbi, je zaradi zaradi previsoke (70%) uporabljene davčne stopnje izpodbijana odločitev v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo.
111
Prevoznik, ki je blago prevzel v Luki Koper, je to storil za končnega kupca, ki je s tem pridobil pravico razpolaganja na blagu pred prevozom (preko posredne posesti prevoznika). Vendar pa davčni organ tega dejstva niti ni ugotovil za vseh 35 obravnavanih prevozov, temveč le v 20 primerih. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kolikšen del tožniku odmerjenega in v plačilo naloženega DDV se pripiše tem preostalim primerom, o tem ni mogoče odločiti posebej.
144
Postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač se je vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi.
733
Tožnik je v tožbi in že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe navedel nova dejstva in predložil nov dokaz o tem, da je mu je bilo za isto odmerno obdobje naloženo plačilo davka v tujini (na Malti) ter navedel razloge, zakaj dejstev in dokazov ni navedel in predložil že v postopku izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Razlogi so prepričljivi in izkazani s predloženo odločbo malteških davčnih organov ter datumom njene izdaje, ki je po izdaji izpodbijane odločbe in pred izdajo drugostopne odločbe. In ker je obveznost plačila tujega davka, ki se ugotavlja in tožniku nalaga v plačilo s predloženo odločbo malteških davčnih organov, obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in ker je tožnik po nespornih podatkih spisov v napovedi uveljavljal odbitek oziroma oprostitev tujega davka, se po presoji sodišča pokaže, da dejansko stanje glede upoštevanja odbitka tujega davka ni bilo ugotovljeno popolnoma in pravilno.
905
Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 obravnavata isti primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, le da možnost popravka vežeta na drug časovni trenutek. Pogoj, da se obstoj in opravičenost terjatve v stečajnem postopku sploh ugotavlja, je ta, da upnik terjatev (pravočasno) prijavi. Iz navedenega jasno sledi, da je z vidika DDV prijava terjatve pogoj za to, da se ugotovi njen obstoj in (delno) neplačilo. Glede na takšno ureditev ni mogoče na davčni organ prevaliti obveznosti, da v postopku vračila davka ugotavlja obstoj terjatve, saj je ravno temu namenjen preizkus terjatve v stečajnem postopku. Prijava terjatve je torej formalni pogoj za uveljavljanje popravka obračuna davka oziroma za zmanjšanje davčne osnove na podlagi 39. člena ZDDV-1 in ne zgolj način dokazovanja obstoja terjatve.
861
V konkretnem primeru je sporen znesek odbitka tujega davka, ki je bil upoštevan pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2010. Pri tem je sporna višina zneska, od katerega je bil ta davek izračunan, in s tem vsebina pojma „dohodek“ iz potrdila hrvaškega davčnega organa, ki ga je tožnik predložil v ugovoru zoper informativni izračun in za katerega trdi, da ne prestavlja celotnega zneska (plače), izplačanega za delo na Hrvaškem in s tem celotnega zneska, ki je bil obdavčen na Hrvaškem in ki se kot takšen upošteva pri izračunu spornega odbitka davka, plačanega v tujini, temveč da gre za znesek (plače), ki je že zmanjšan za prispevke. Okoliščine, ki vplivajo na višino davčne osnove, od katere je bil plačan davek na Hrvaškem, in s tem na višino odbitka tujega davka, ki se upošteva pri davčni odmeri, niso bile presojene, oziroma to vsaj iz razlogov davčnih odločb ni razvidno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo...