116
Sklicevanje tožeče stranke na določbe 44. člena ZDoh-2 ne vzdrži pravne presoje. V konkretnem primeru namreč razmerje, sklenjeno med tožečo stranko in čuvajem B. B. in C. C. za opravljanje omenjene službe nedvomno ni bilo delovno in zato zanj ne velja izvzem povračila stroškov v zvezi z delom iz davčne osnove (dohodka iz delovnega razmerja), ki je določen v 3. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 in kot se uveljavlja v tožbi. Pač pa po presoji sodišča ni v zadostni meri ugotovljeno, za kakšno oziroma za katero razmerje po določbah ZDoh-2 gre in kakšna je v posledici obdavčitev. Tako tožena stranka ugotavlja, da organ prve stopnje pri odločanju ni pravilno uporabil določb (38. in 108. člena) ZDoh-2 ter da je napačno tudi njegovo stališče, da je delo čuvajev pridobitne narave in da mora biti kot takšno obdavčeno.
308
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko tožnik uveljavlja tudi v primeru, če zatrjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je odločba o odmeri davka od premoženja utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi toženka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Tega dejstva pa toženka zaradi napačnega stališča, da v obravnavnem primeru ne gre za očitno napako v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, ni ugotavljala.
446
Komunalna taksa oziroma občinska taksa je javna dajatev in zato pod določbe OZ, ki urejajo obligacijska razmerja, ne sodi. Obenem pa je tudi ni šteti za davek iz 3. členu ZDavP-2 in zato ni podlage za uporabo določb o zastaranju, ki jih vsebuje ta zakon. Čim pa je tako in je dveletni zastaralni rok utemeljeno upoštevan pri odločitvi, je izpodbijana odločitev z ozirom na nesporne dejanske ugotovitve o poteku dveletnega zastaralnega roka za izterjavo obravnavane takse pravilna in skladna z zakonom oziroma z Odlokom o komunalnih taksah v Mestni občini Novo mesto.
35
Izpodbijana odločitev torej ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev upravne odločbe mora obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
19
Razlog za nepriznavanje, na katerega opira prvostopenjski organ svojo odločitev, je dejansko drugačen od tistega, na katerega svojo odločitev opira pritožbeni organ v drugostopenjski davčni odločbi. Vendar je drugačen le kot nosilni razlog za odločitev, ne pa kot razlog, ki se v odločbi prve stopnje sploh ne omenja in o katerem naj bi tožeča stranka, po navedbah v tožbi, sploh ne imela možnosti, da se izjavi.
Davčni organ nasprotno poudari, da stečajni postopek še ni končan in da je z ozirom okoliščine, ki jih navaja, mogoče, da bi terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi (zakonskega) pobota.
Ni spora o tem, da se terjatev do nje sodno izvršuje in da izvršba v letu 2016 še ni bila končana. Zato tožeča stranka pri izračunu davčne osnove in obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2016 še ni mogla z zadostno stopnjo prepričanja trditi, da terjatev ne bo poplačana, kar je pogoj za davčno upoštevanje odhodka odpisa, kot to...
200
V obravnavanem primeru je tožeča stranka od svojega družbenika kupila lastni delež. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastne poslovne deleže, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu. Navedeno torej velja ne glede na očitke davčnega organa o namenu, ki da je bil v izognitvi plačilu 25 % davka na izplačilo dobička ter o ohranitvi pravic v tožeči stranki s strani družbenika, o povezanosti oseb, udeleženih pri transakciji ter o nižji obdavčitvi kupnine za lastni delež kot izplačanega dobička. Ker zakon v trenutku nastopa davčne obveznosti ni določal dodatnih pogojev za (ne) priznanje obdavčitve odkupa lastnih poslovnih deležev in prejete kupnine na podlagi ZDoh-2 oziroma za obdavčitev le-te kot dividend, pa tudi ni upoštevna presoja ekonomske in poslovne...
46
Sodišče je odklonilo uporabo drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 39. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo v delu, ki od družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) terja prevzem odpadne embalaže, za katero velja prvi odstavek 36. člena Uredbe. Preprosto rečeno, v Uredbi predpisana obveznost DROE, da zagotovijo ravnanje (tudi) z odpadki proizvajalcev, ki niso vključeni v sistem razširjene odgovornosti, nasprotuje Direktivi o odpadkih.
885
Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. Pri vrednotenju pravno - poslovnih ravnanj davčnih zavezancev je potrebno izhajati iz drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Gospodarska (ekonomska) vsebina dogodkov je lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih poslov (74. člen ZDavP-2), bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo drugih predpisov. Takšni posli se pri obdavčitvi ne upoštevajo.
33
Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju, na podlagi seznama izvršilnih naslovov, s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini. Navedeni sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 20. 10. 2016. To pa pomeni, da je bilo z navedenim dnem pretrgano zastaranje, tako kot pravilno ugotavlja toženka. Namen zavarovanja je namreč v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku izvršbe prednostno poplača iz sredstev, pridobljenih s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki služijo kot predmet zavarovanja. To pomeni, da gre pri vložitvi predloga za zavarovanja za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovanja terjatve, torej za aktivnost, ki je v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, in ki pomeni pretrganje zastaranja.
339
Sodišče, glede na ugovor toženke, da „v zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji za začetek postopka“ poudarja, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika po prvem odstavku 67. člena ZUP v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.