377
V zadevi je odločilno, da je direktor tožeče stranke z računa tožeče stranke v oktobru 2012 dvignil 108.100,00 EUR, za kar ni imel ustrezne pravne podlage niti v okoliščini, da bi šlo za sredstva, porabljena za namene poslovanja podjetja niti, da bi obstajala dejanska posojilna razmerja med tožečo stranko in njenim direktorjem. Sporna gotovina je bila tako po mnenju sodišča dvignjena za zasebne namene direktorja tožnika, kar opravičuje izrek ukrepa iz izpodbijane odločbe.10. člen ZDavP-2 tožnika zavezuje, da davčnemu organu daje resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih slednji potrebuje za pobiranje davka. Tako mora navesti vsa dejstva, na katero opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zavezanci za davek pri vodenju davčnega postopka tako sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev v breme in v korist zavezanca. V smislu prvega odstavka 7. člena ZDavP-2 je bil tožnik vnaprej seznanjen s...
127
Po presoji sodišča bi morala toženka še pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotoviti, kolikšen znesek je tožnik v postopku dejansko prejel, saj bi le tako lahko zadostila pogoju iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP, v skladu s katerim toženka od tožnika ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko prejel. V konkretnem primeru bi lahko tožena stranka še pred izdajo odločbe navedena dejstva preverila že iz uradnih evidenc, saj je bila tožena stranka v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1598/2017 Republika Slovenija.
877
Davčna osnova za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 je ugotovljena razlika med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določiti verjetno davčno osnovo. Z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Verjetno izkazana dejstva za znižanje davčne osnove ne zadoščajo. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme na zavezancu. Določba 6. člena ZDavP-2, po kateri v dvomu odloči v korist zavezanca, davčnega organa ne zavezuje, da bi nedokazana dejstva štel za dokazana.
962
Tožnikova terjatev do davčnega organa je nastala že pred začetkom postopka prisilne poravnave zoper tožnika. Tožnikov presežek DDV je bil namreč na dan začetka postopka prisilne poravnave ugotovljiv in je obstojal, vendar še ni zapadel v plačilo. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da na opravljen pobot ne vpliva dejstvo, da je tožnik predložil obračun, v katerem je zahteval presežek DDV, šele potem, ko je bil pri njem že začet postopek prisilne poravnave.
77
Sklenitev pogodb o operativnem najemu 11 TC in hkrati tudi prodajnih predpogodb tožnika z družbo B., razveza teh pogodb in sklenitev pogodb o finančnem lizingu tožnika z vmesnim členom, družbo A. (projektno družbo) ter istočasna sklenitev pogodb o operativnem najemu teh TC, ki jih je družba A. sklenila z družbo B., in hkrati tudi prodajnih predpogodb za predmetne TC ter nato tožnikova razveza lizing pogodb z družbo A. in ponovna sklenitev pogodb o operativnem najemu tožnika z družbo B., torej preoblikovanje operativnega najema v finančni lizing preko vmesnega člena, družbe A., predstavlja umetno shemo oz. umeten konstrukt, narejen z glavnim namenom pridobitve davčne ugodnosti. Gre za posle, ki so med seboj povezani, in hkrati gre tudi za usklajeno delovanje vseh udeleženih subjektov pri sklepanju navedenih poslov.
342
Vsebina prvega odstavka 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce se ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT.
Tožena stranka bi pri odmeri stroškov morala upošteva tisto vrednost točke, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe (torej novo vrednost 0,60 EUR). Ker ni postopala tako, je storila kršitev iz 1. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.
125
Zakon v 2. alineji prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti oz. mešati z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji.
Drugostopenjski davčni organ je argumentiral, da je nepretrganost napotitve treba razumeti le kot napotitev, ko delodajalec delavca v tujino napoti za celotno njegovo delovno obveznost (kar sicer po naziranju drugostopenjskega organa ni nujno za polni delovni čas), in da se olajšava lahko priznava le, če delavec ne bi opravljal drugega dela v državi, iz katere je napoten. Samo zakonsko besedilo pogoja, da mora napoteni delavec celotno delovno obveznost opraviti v tujini in da ne sme opravljati drugega dela v državi, iz katere je...
490
Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1.
195
Po 21. členu ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti; upravna enota pa po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku, ki je določen v četrtem odstavku 20. člena ZKZ. Po mnenju sodišča navedenih določb ni mogoče razlagati, da od sprejemnika ponudbe terjajo, da že v sami izjavi o sprejemu ponudbe uveljavlja predkupno pravico pri nakupu; iz zakonske določbe ne izhaja ne eksplicitno niti implicitno, da bi bila sestavni del izjave o sprejemu ponudbe tudi izjava o uveljavljanju predkupne pravice. Tudi razlaga določb 21. člena ZKZ v povezavi s 23. členom ZKZ (o predkupnih upravičencih) po mnenju sodišča ne daje podlage za drugačen rezultat razlage, saj prav tako ne predpisuje načina uveljavljanja predkupne pravice.
93
Tožena stranka je v svoji prvi odločbi, s katero je odpravila prvo odmerno odločbo z dne 24. 11. 2015, ugotovila kršitev tožničine pravice do izjave, saj se v prvem postopku tožnica ni imela možnosti opredeliti do spornega dohodka iz tujine. Če pa tožnica te možnosti ni imela, tudi ni imela možnosti uveljavljati spornih stroškov. Stališče tožene stranke, da je bila kršitev v ponovljenem postopku ustrezno odpravljena že s tem, ko je bil upoštevan ugovor v zvezi z vrsto dohodka, ni pravilno. Ob dejstvu, da se tožnica ni imela možnosti se izjaviti glede spornega dohodka pred izdajo odmerne odločbe, prav ta okoliščina predstavlja utemeljen razlog za navajanje novih dejstev in dokazov že v pritožbi, kot to določa tretji odstavek 238. člena ZDavP-2, vsekakor pa tudi v ponovljenem postopku odmere dohodnine.