823
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse predpisane sestavine ter je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov - to so izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožnica, ampak do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih pride šele ob vračilu davka. V konkretnem primeru pa se v zvezi z vračilom DDV šele izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, storjene v teh postopkih, ne vplivajo...
343
Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Ta rok je instrukcijske narave in ni prekluzivni rok. V skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, se uporabljajo...
331
Toženka je pravilno pojasnila način vročanja pravni osebi. Po tretjem odstavku 85.a člena ZDavP-2 davčni organ vloži dokument, ki ga je treba vročiti v portal e-davki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu e-davki. Glede na navedeno sodišče ne sledi razlogom tožnika kot relevantnim, da ni imel dostopa do portala e-davki, saj ima možnost prejemati informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumenti na svoj elektronski naslov.
48
Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec dela poslovnega deleža tožnika zavezan plačati manj davka od prejete kupnine za prodan poslovni delež tožnika kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi.
Nakup lastnih poslovnih deležev je sicer mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička, vendar le v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ morebitne razlike med tržno in pogodbeno določeno ceno za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika v konkretnem postopku ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je posledično dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno....
45
In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2.
Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.
399
Eno izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi, predstavlja ravnanje soglasodajalca, ki o soglasju, h kateremu je bil pozvan, sploh ni odločil, kar kot rečeno pomeni, da je odločanje po vsebini zavrnil.
Organ bi po presoji sodišča tožnikoma glede na takšno procesno situacijo rok za pridobitev zahtevanega soglasja moral podaljšati, primarno pa pojasniti, zakaj v tem primeru šteje, da je zahtevano soglasje sploh potrebno ter po tem, če bi ugotovil, da je soglasje potrebno, to zahtevati z jasno opredelitvijo, na kaj se mora soglasje nanašati ter s tem v zvezi tudi navesti relevantno pravno podlago oziroma bi moral v skladu z načelom prvega odstavka 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, potrebno soglasje z jasno opredelitvijo, na kaj se mora to nanašati, sam zahtevati od pristojnega soglasodajalca.
48
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
819
Iz besedne razlage 148.člena ZDavP-2 izhaja, da se davek v primeru prenesene dejavnosti brez statusnega preoblikovanja lahko izterja tudi od druge osebe, kar pomeni, da se v teh primerih lahko izterja ali od povezane ali od druge osebe. Niti razumnega razloga niti razumne razlage sodišče ne najde za tolmačenje, kot ga ponuja tožnik in po katerem bi se po prvem delu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 lahko izterjalo davek iz premoženja povezanih oseb, po drugem pa zgolj od drugih oseb, ki niso tudi povezane. Ob takšni tožnikovi razlagi bi bile povezane osebe v ugodnejšem položaju glede možnosti izogiba plačila davkov, brez da bi za to obstajal upravičen razlog.
105
Po vsebini gre dejansko za stroške odvetnika, sodnega izvedenca in sodne takse. Uveljavljani stroški ne izkazujejo narave katerega izmed davčno priznanih stroškov po 1. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 oziroma da ne gre za vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih plača zavezanec.
332
Morebitni ukrepi izvorne države (kaznovanje z doživljenjskih zaporom ali kaj hujšega) ne sodijo med dejanja preganjanja.
Nobeno opravljanje vojaške službe zunaj spopada, ne glede na razlog, ne more spadati na področje uporabe pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V Eritreji ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, na kar se mora nanašati zavrnitev služenja vojaškega roka. Zato v obravnavani zadevi ne gre za dejanja preganjanja po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za dejanje preganjanja na podlagi navedene zakonske določbe torej ne zadostuje.
V obravnavani zadevi niso individualno in konkretno izkazani ne razlogi za preganjanje ne lastnosti dejanj preganjanja; zato tudi ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu.