47
Za primer oslabitve osnovnih sredstev v zakonu ni drugih določb, zato so za ta primer relevantne določbe SRS (2016) 17, ki predpisujejo način oziroma postopke, na podlagi katerih organizacija opravi slabitev ter s tem zagotavlja, da knjigovodska vrednost opredmetenih (in neopredmetenih) osnovnih sredstev ne bi presegla njihove nadomestljive vrednosti. Po SRS 17.1. je sredstvo oslabljeno takrat, kadar knjigovodska vrednost presega njegovo nadomestljivo vrednost in da organizacija v tem primeru pripozna izgubo zaradi oslabitve v znesku razlike med knjigovodsko vrednostjo in nadomestljivo vrednostjo sredstva. Pri tem se po določbah SRS 17.8. kot nadomestljiva vrednost šteje poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, ali vrednost pri uporabi, odvisno od tega, katera je večja.
101
V prvi vrsti tožena stranka ni odločila o celotni zahtevi za povrnitev stroškov. Med ostalim je tožnik priglasil tudi davek na dodano vrednost. Tega tožena stranka ni vzela v obzir; te postavke stroškovnika ni obravnavala v svojem sklepu. Slednji se zato ne da preizkusiti.
Sodišče pa tudi ni zasledilo obrazložitve zavrnitve plačila pregleda zadeve, posveta s stranko in vpogleda v spis. Tožena stranka je resda zapisala, da ni priznala nagrade za sestanek s stranko in vožnje do Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, toda o naštetih izdatkih se ni izrekla. V tem pogledu je njen sklep pomanjkljiv.
827
Znesek, ki predstavlja znesek za realizacijo odkupne opcije, ni predmet obdavčitve z DDV.
40
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
978
Obveznost obračuna in plačila DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno oziroma, ko je bila storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1) oz. ko je izpolnjen prvi od predhodno navedenih pogojev. Dejansko opravljena dobava blaga je tako eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Nacionalno sodišče mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili opraviti splošno presojo vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja zadeve in ugotoviti ali ima družba pravico do odbitka vstopnega DDV. Le če iz te presoje izhaja, da je bila dobava blaga dejansko izvedena in da je družba to blago dejansko uporabila za potrebe svojih obdavčljivih dejavnosti, ji potem pravice do odbitka vstopnega DDV ni mogoče zavrniti.
396
Z začetkom postopka osebnega stečaja preneha legitimacija tožnika v upravnih postopkih, kot to določa 245. člen ZFPPIPP. Vsa pooblastila, tudi za zastopanje v upravnem postopku, v skladu z določbo 97. člena ZFPPIPP pridobi stečajni upravitelj. Na podlagi 386. člena ZFPPIPP stečajni upravitelj postane zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika tudi pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso. To velja tako za razpolaganja, ki povečujejo stečajno maso, kot tudi za razpolaganja, ki zmanjšujejo stečajno maso. Na navedeni pravni podlagi je davčni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo.
96
Glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
104
Legalnost objekta je treba presojati po vseh predpisih o graditvi objektov, veljavnih v času njegove izgradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času izdaje izpodbijanega akta.
Iz relevantnih materialnopravnih predpisov izhaja, da bi investitor za postavitev predmetne ograje na mejo potreboval soglasje soseda. Desti odstavek 6. člena OLN 2007 namreč ne določa, da morajo biti ograje postavljene na mejo, temveč zgolj, da so lahko postavljene na parcelni meji. To pa po mnenju sodišča ob upoštevanju prve alineje 2. točke 20. člena Pravilnika pomeni (glede na to, da z izvedbenim prostorskim aktom ni predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč, temveč zgolj možnost, da se ograje postavijo na parcelni meji), da morajo biti ograje od sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 0,5 m; če pa je odmik manjši, kot je tudi v obravnavanem primeru, pa mora investitor pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča – v tej zadevi tožnikovo soglasje, ki ga, kar ni...
47
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona, če jo je, glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje, mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Z nadzorstveno pravico glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljali tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava.
688
davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.Po določbah 77. člena ZDavP-2 je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za dokazovanje z izvedencem finančne stroke, ki ga tožnik,...