523
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Vrhovno sodišče v postopku z revizijo na kršitve pravil postopka upravnega spora ne pazi po uradni dolžnosti, zato se kljub taki opustitvi v reviziji uveljavljana kršitev lahko upošteva zgolj tedaj, če je (zaradi narave kršitve, načina teka postopka itd.) sploh ni bilo mogoče ugovarjati v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Revident je glede uveljavljanja procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) v reviziji prekludiran, saj ne iz zapisnika o glavni obravnavi ne iz prepisa zvočnega snemanja, ki se nahajata v spisu, ni videti, da bi revident navedenim kršitvam ugovarjal na glavni obravnavi, ko je to možnost imel.
389
Odhodki iz naslova slabitve dobrega imena se za potrebe obdavčitve presojajo zgolj po 23. členu ZDDPO-2.
327
Glede na zakonsko ureditev navajanja tožbenih novot, je neutemeljen revizijski očitek, da sodišče revidentu ni omogočilo sodelovanja v postopku.
392
Revizija je samostojno pravno sredstvo, v kateri morajo biti konkretizirani revizijski razlogi, saj je revizijski preizkus o zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev.
Zgolj v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.
375
Dikcija "vedel oziroma bi moral vedeti" o goljufivih transakcijah je pravni standard, ki ga je treba napolniti od primera do primera. Odločanje na podlagi pravnih standardov pa pomeni, da Vrhovno sodišče, ki je v revizijskem postopku pooblaščeno le za nadzor nad pravilnostjo uporabe prava, uporabo pravnih standardov nadzira v omejenem obsegu. Intenziven nadzor uporabe pravnega standarda bi namreč terjal tudi oceno in presojo dejstev, predvsem pa pravilnosti dejanskih zaključkov, s čimer bi revizijsko sodišče nujno posegalo (tudi) v presojo dejanskega stanja, kar ni njegova naloga. Uporabo pravnih standardov revizijsko sodišče zato lahko kontrolira le z vidika konsistentnosti, logičnosti razlogov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek, ter preverja, ali uporaba pravnega standarda v posameznem primeru ne odstopa od uporabe istega standarda v drugih primerljivih primerih.
361
V zvezi z obdavčitvijo oziroma oprostitvijo obveznosti plačila dohodnine fizične osebe od dobička iz kapitala od odsvojitve premičnin (1. točka 32. člena ZDoh-2), način nastanka odsvojiteljeve lastninske pravice na tem kapitalu (premičninah), ni odločilen.
Ker med strankama ni sporno, da so bile odpadne surovine ob prodaji revidentu last prodajalcev (njihov kapital) se od dohodkov, ki so jih ustvarili s prodajo premičnin, torej po 1. točki 32. člena ZDoh-2, dohodnine ne plača, zato tudi revident ni bil dolžan plačati akontacije tega davka kot davčnega odtegljaja.
Zmotno je materialnopravno stališče, da se navedeni dohodki fizičnih oseb (doseženi s prodajo odpadnega materiala, pridobljenega z aktivnostjo zbiranja), lahko obravnavajo in obdavčijo z dohodnino kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po tretjem odstavku 38. členu ZDoh-2.
Za dohodek iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja je nujno, da je med...
94
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v...
649
Rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV je prekluzivni materialni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do vračila plačanega davka na motorna vozila.Ker je revidentka zahtevo za vračilo davka na motorna vozila vložila šele junija 2011, okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka, pa so nastopile že v novembru 2010, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zamudila trimesečni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve, s čimer je izgubila pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka na motorna vozila.
814
VSRS Sodba X Ips 202/2014, enako tudi X Ips 203/2014, X Ips 223/2014
V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revident v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, skliceval na navedeno okoliščino in odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotoval, je po presoji revizijskega sodišča podal ustrezno trditveno podlago za uporabo b točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni vsi pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.
850
Izjavo po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 lahko poda le zavezanec za davek, ki je upravičen do vračila davka, in to le v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici do vračila davka. Do presoje pravilnosti (diskrecijskega) ravnanja davčnega organa po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 bi tako lahko prišlo le v postopku vračila davka po 97. členu ZDavP-2 in ne v postopku davčne izvršbe, kot je obravnavani.Ker revidentka do izdaje sklepa o davčni izvršbi davčnega dolga iz naslova DDV kljub zapadlosti ni poravnala (ne na podlagi izjave družbe, ki ni bila upoštevana, niti kako drugače), je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2.