506
Javna listina dokazuje le resničnost tega, kar je v njej potrjeno ali določeno – torej neposredne vsebine, ki izhaja iz pristojnosti organa, da izda določen akt (potrdilo, odločbo itd.) – ne pa tudi resničnosti tistega, kar se morda navezuje na to vsebino. Pravilo o dokazni moči javne listine se nanaša le na dejstva, glede katerih je izdana in ne na njeno celotno vsebino.
V postopku po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ ne določi davčne osnove na podlagi prostega preudarka. Davčna osnova se določi na podlagi ugotovitve povečanja premoženja v določenem obdobju skladno z zakonskim postopkom in merili.
Dejstvo, da nepojasnjen prirast premoženja davčni organ v določenem delu lahko ugotovi s cenitvijo, ne pomeni uporabe prostega preudarka, saj gre pri cenitvi za zakonsko določen ugotovitven postopek. Obdavčitev na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 sama torej sicer lahko temelji na "verjetni davčni osnovi" (drugi odstavek...
330
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko...
330
Za namen razlage 221. člena CZS o prekinitvi zastaranja je treba revizijo po ZUS-1, ki jo vloži zavezanec za carinski dolg in z njo uspe ter doseže ponovno odločanje o dolgu pred carinskim organom, šteti za pritožbo v smislu 243. člena CZS. Omenjeni odgovor pa pritrjuje tudi dosedanji praksi Vrhovnega sodišča, da mora carinski organ postopek, ki sledi odločitvi o reviziji, izvesti do poteka zastaralnega roka, katerega tek je bil glede na določbo tretjega odstavka 221. člena (v zvezi z 243. členom) CZS odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev, kar pomeni, da se z odločitvijo o reviziji njegov tek nadaljuje (zadevi X Ips 202/2014, X Ips 23/2015). Z navedenim pa je skladno tudi stališče v zadevi X Ips 43/2016, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa.
24
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev...
392
Naloga prava veščega pooblaščenca, ki je edini upravičen, da v imenu stranke oblikuje in vloži revizijo ter druge vloge v postopku pred Vrhovnim sodiščem kot najvišjim sodiščem v državi (127. člen Ustave), je, da navedene vloge pripravi z najvišjo stopnjo strokovne skrbnosti in skladno s standardi pravnega zastopanja in podajanja argumentov, ki takemu postopku ustrezajo. Revizija, ki obsežno in nestrukturirano povzema navedbe vlog iz drugih postopkov (pritožb v upravnem postopku, tožbe v upravnem sporu), ne da bi se osredotočala na predstavitev pravnih ugovorov, ki so upoštevni v revizijskem postopku, tej skrbnosti in standardom ne ustreza in tudi v ničemer ne prispeva k možnosti uspeha zastopane stranke v upravnem sporu.
Zgolj splošno zatrjevanje kršitev, ne da bi bilo iz revizije jasno razvidno, na kateri del sodnega postopka oziroma izpodbijane sodbe se očitek nanaša, ne dosegajo standarda jasnosti, ki bi terjal oziroma omogočal odgovor Vrhovnega...
428
Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
325
Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila po 170. členu ZDavP-2 je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti, zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde in presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti - protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.
Smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko oziroma hranilnico ni v (kazenskopravnem) sankcioniranju banke oziroma hranilnice za opustitev dolžnega ravnanja, temveč v povračilu škode, ki je državi nastala zaradi protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja, zaradi česar poplačilo davka ni tako, kot bi lahko bilo, če bi banka oziroma hranilnica izpolnila svoje obveznosti v zvezi s sklepom o davčni izvršbi.
V okviru postopka davčne izvršbe lahko davčni organ po 170. členu ZDavP-2 banki...
508
Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o poslu med povezanimi osebami in zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi. Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v...
371
Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se uporabi zoper pravnomočno sodbo izdano v upravnem sporu, izdano na prvi stopnji, torej zoper sodbo upravnega sodišča. Posledično se mora revizija v svojih razlogih, na podlagi katerih naj bi bila utemeljena, osredotočiti na odločitev, ki je bila sprejeta z izpodbijano sodbo in obrazložitev te odločitve, ki je podana v sodbi.V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena upravnega organa, ne moreta biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Navedeno se lahko odrazi le pri presoji pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, in sicer glede ustreznosti in popolnosti njene obrazložitve. Sodišče prve stopnje se mora do dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi, da ne pride do kršitev določb postopka v upravnem sporu.V postopku obdavčitve dohodkov iz virov, ki ostanejo nepojasnjeni, je bistveno, kdo je premoženje...
512
Revizija je samostojno pravno sredstvo, ki mora imeti konkretizirane revizijske razloge, saj je celoten revizijski preizkus zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev. Za revizijsko presojo je torej zgolj vsebinsko ponavljanje tožbenih navedb neupoštevno, saj predmet izpodbijanja z revizijo ni odločba, ki jo je izdal davčni organ in zato za vsebinsko utemeljenost revizije ne zadostuje ponovitev tožbenih navedb.
Revizijsko sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. Vendar ima tudi ta preizkus svoje meje, saj je kritika pravne presoje možna le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi, ta pa je v obravnavani reviziji skoraj povsem izostala.