494
Niti sistematična niti jezikovna, pa tudi ne zgodovinska in ne teleološka razlaga 63. člena ZDavP-2 ne vodijo do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon določa le končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne predstavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec lahko v njej navaja. Samoprijava je namreč posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi tistim davčnim zavezancem, ki davčne napovedi ne oddajo pravočasno ter predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog. Prav zato v zvezi s tem institutom niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v davčnih postopkih. Sistematična razlaga zakona torej ne nudi opore za stališče, da bi bil že zaradi uporabe instituta samoprijave zavezanec prekludiran za uveljavljanje stroškov dela in davčnih olajšav.
434
Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe.
123
Ugotovitve inšpekcijskega postopka so bile zgolj podlaga za uvedbo novega ločenega postopka, v katerem odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drugi davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2018).
856
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3....
394
Po presoji sodišča razlogi tožene stranke ne zadoščajo za utemeljitev, da tožnica v postopku upravnega spora ne more uspeti. Tožena stranka je namreč zgolj povzela zaključke FURS in tudi že predpostavila odločitev sodišča v upravnem sporu, ne da bi pojasnila kakšna je tožba in ne da bi ocenila, zakaj so tožbeni ugovori, ki jih uveljavlja tožnica, taki, da nima verjetnih izgledov za uspeh. Predvsem pa tožnica v tožbi utemeljeno opozarja, da je FURS odločitev, ki jo izpodbija v upravnem sporu, oprla na določbo prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je predmet ustavne presoje pri Ustavnem sodišču RS. To dejstvo pa bi tožena stranka morala upoštevati pri presoji razumnosti tožničine prošnje za dodelitev BPP in verjetnosti za uspeh v upravnem sporu, ne pa izhajati le iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.
79
Če posameznik v shemo dodatnega pokojninskega zavarovanja vlaga del svojega dohodka (plače), ki je bil v letu izplačila obdavčen z dohodnino, "drugi dohodki" po 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne vključujejo izplačil odkupne vrednosti zavarovanj zaradi odstopa iz dodatnega pokojninskega zavarovanja v delu, v katerem so bila ta plačila že obdavčena z dohodnino. Kot dohodek se v tovrstnih primerih lahko obdavči le razlika med (predhodno obdavčenimi) vplačili in prejetim vplačilom, če je do pozitivne razlike sploh prišlo.
805
Določbe tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 ni mogoče razumeti v absolutnem smislu, torej da se postopek lahko konča samo za stranko ugodno ali pa neugodno, pač pa glede na uspelo pritožbo in ponovljen postopek ter zmanjšanje obveznosti tudi deloma ugodno oziroma deloma neugodno. V primeru delnega uspeha se stroški delijo v sorazmerju z doseženim uspehom.
Če je stranka v pravnem sredstvu dovolj določno opredelila sporni oziroma izpodbijani del oziroma znesek, se to upošteva tudi pri odločanju o stroških postopka; sicer pa se šteje, da je odločitev izpodbijala v celoti in tako računa uspeh v postopku.Tudi stroškovno odločitev mora upravni organ obrazložiti tako, da je mogoč njen preizkus, in to toliko bolj, kolikor odstopi od višine nagrade, predvidene za povprečni primer. Pri tem presoje, da gre za primer, manj zahteven od povprečnega, ni mogoče utemeljevati s tistimi merili, ki so po svoji naravi kvečjemu pokazatelj nadpovprečne...
537
Drugostopenjski organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, ne more odločati o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, če je sam odločal o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo ter tako odločbo presodil za zakonito.
16
Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo zoper tožnico, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti iz naslova odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost.
531
Zaključek toženke, da je tožnica dohodnino od italijanske pokojnine dolžna plačati v RS (in ne v Republiki Italiji) je skladna z določbami KIDO (2b. odstavek 19. člena). Pokojnina plačana iz skladov države pogodbenice se namreč obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik državljan in rezident te države. Tožnica ima sicer res dvojno državljanstvo, je pa nesporno davčna rezidentka RS in se zato pokojnina obdavči samo v RS. Vračilo plačanega davka od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, pa se uveljavlja v državi vira in skladno z njeno notranjo zakonodajo (drugi odstavek 29. člena KIDO).