339
Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Če pa takšnega računa davčni zavezanec nima, na njegovi podlagi ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV, kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ in se z njim sodišče v celoti strinja. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika.
91
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja trasa dostopa do parc. št. 222 oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, po katerem delu iz komasacijskega sklada tožniku dodeljene parc. št. 111 poteka dostop oziroma služnost do parc. št. 222. Tako je pritrditi tožniku, da služnost v izpodbijani odločbi sploh ni konkretizirana.
V ponovnem postopku bo organ moral upoštevati izpovedbo tožnika in zaslišane priče, da v zvezi z novo parcelo, ki so jo dobili po izvedbi komasacije, niso vedeli, da je prejšnji lastnik parcele že dobil "odškodnino za daljnovod", ter ugotoviti, ali to vpliva na vrednost tožnikovih v komasacijski sklad vloženih in iz njega dobljenih zemljišč.
319
Od vseh gospodarskih subjektov se pričakuje enaka skrbnost pri vodenju poslov. V primeru davčnih zavezancev, ki so povezane osebe (tudi, če gre za ožje družinske člane) pa je potrebno medsebojne posle presojati tudi s stališča tržnih zakonitosti ter, ali bi takšne posle sklepali pod takšnimi pogoji tudi poslovni subjekti v primeru, če ne bi šlo za povezani osebi. Tožniku ne gre očitek, da je pri obravnavanih poslih sodeloval s posrednikom (v danem primeru z družbo A. d.o.o., kjer je bil direktor in edini lastnik tožnikov sin), marveč, da se ni pozanimal o dobaviteljih, o ceni in kvaliteti, plačilnih pogojih, nudenju garancij, glede na to, da je šlo za posle večjih vrednosti.Sklepanje poslov in dobava blaga oz. storitev je proces, ki ga spremljajo pisne listine, s katerimi se izkazuje resničnost poslovnih dogodkov in uveljavlja garancija. Tožnik pa davčnemu organu v zvezi z nabavljenimi kmetijskimi stroji in opremo ni predložil nobene listine in tudi...
819
V zadevi je sporno učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11-12 z dne 10. 4. 2014 na že izvršeno plačilo davka, in sicer samo v delu, ki se nanaša na obračunane in plačane obresti iz tretjega odstavka 55. člena ZDavP-2. Pri tem pa iz odločbe Ustavnega sodišča ne sledi, da bi se izrecno nanašala na obračun in plačilo obresti, tudi ne tistih, ki so posledica samoprijave. Z odločbo Ustavnega sodišča se razveljavijo določbe ZDoh-2, ki se nanašajo na obračun davka od dividend. Obračunu davka kot takšnemu pa tožeča stranka ne ugovarja. Zato po presoji sodišča že iz tega razloga ne more uspeti z zahtevo, da se ji vrnejo obresti, ki se v primeru, ko gre za samoprijavo, v obračunu prikažejo kot nujni oziroma obvezni del premalo obračunanih davkov. Za učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča, ki ga zahteva tožeča stranka, pa tudi ni podlage v primeru, če je vlogo tožeče stranke šteti za zahtevo, da se ji vrne del plačanega zneska po obračunu. Davčna...
24
Do izbrisa družbe iz sodnega registra in s tem do njenega prenehanja je prišlo po volji tožnice kot njene edine družbenice. Prav to pa je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice in s tem dejstvo, da je tožnica postali hkrati upnica in dolžnica, kar pomeni, da je terjatev družbe in s tem obveznost tožnice iz naslova posojilnih razmerij ob izbrisu in zaradi izbrisa brez likvidacije prenehala ter da je bila s tem pridobljena premoženjska korist, ki se po določbah citiranih davčnih predpisov (ZDoh-2 in ZDDPO-2) obdavči kot dividende in s tem kot dohodek iz kapitala, od katerega se obračuna in plača dohodnina.
327
Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Dejstva, na katerih ocena temelji, pa mora davčni organ ravno tako izkazati na ravni gotovosti, pri tem je skladno z načelom materialne resnice zavezan ugotavljati tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna. Razlog postavljenega dokaznega standarda verjetnosti je v tem, da davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Zaradi pomanjkanja podatkov o izvoru premoženja točna določitev neupravičenega prirasta premoženja ni mogoča. Za dejstva, s katerimi zavezanec v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja (npr. da prirast premoženja temelji na preteklih prihrankih), pa je logično, da za njihovo izkazanost velja dokazni standard gotovosti....
429
V obravnavani zadevi se izterjujejo obveznosti, ki imajo po prvem in drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev. To pomeni, da se plačujejo prednostno, pred poplačilom navadnih (nezavarovanih) terjatev. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Sodišče na podlagi nespornega podatka, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 1. 9. 2016 izdalo sklep o odpustu obveznosti, ugotavlja, da se v obravnavani zadevi od tožnice izterjuje znesek, ki predstavlja neplačane prispevke za socialno varnost, ki imajo naravo prednostnih terjatev, in na katerega odpust obveznosti ne učinkuje.
27
Z vidika davčnega prava se pokaže, da je izplačilo spornega zneska, ki presega vrednost iz pogodbe, in ki je bilo opravljeno že po njeni sklenitvi, samostojna transakcija, ki ne podleže obdavčitvi z davkom od dohodka iz kapitala in ki obenem ne predstavlja dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivala na že opravljeno davčno odmero. Čim pa je tako, in obravnavanega dohodka tudi ni mogoče uvrstiti med druge vrste dohodkov, ki so našteti v 105. členu ZDoh-2 oziroma med dohodke, ki so izvzeti iz obdavčenja, kar je v obravnavanem primeru nesporno, se pokaže, da gre lahko pri izplačanem znesku le za drug dohodek iz zgoraj citirane določbe ZDoh-2, ki je kot tak predmet obdavčitve z dohodnino na način na podlagi zakonskih določb, na katere se pravilno sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi.
82
Očitno je, da je Delovno in socialno sodišče štelo dopolnitev tožbe, ki jo je pripravila tožeča stranka, za tožbo v socialnem sporu. V nasprotnem primeru ne bi prisodilo stroškov te odvetniške storitve. Po besedah tožeče stranke je upravičenec sam vložil pritožbo zoper odločbo Komisije druge stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ta je to pisanje odstopil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je upravičenca pozvalo k dopolnitvi, kar je zanj storila tožeča stranka. Šlo je torej za laično tožbo, ki ni bila sposobna obravnave. Tako drži, da gredo tožeči stranki stroški za sestavo tožbe.
323
Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zaključil, da je delodajalec podal izjavo, da obravnavani dohodek ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, zato prvostopenjski organ dohodka ni mogel ugodnejše davčno obravnavati. Prvostopenjski organ je torej svojo odločitev oprl na izjavo delodajalca, s to izjavo pa tožnika ni seznanil in mu ni dal možnosti, da se do nje opredeli. Tožnik zato utemeljeno očita, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno, da se izjavi o pravno odločilnih dejstvih in dokazih, na katere je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev.