119
Iz ustaljene sodne prakse izhaja opredelitev ničnostnega razlog iz 5. točke 279. člena ZUP kot primer zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pri tem pa ocena, ali določeno ravnanje preraste na stopnjo nedovoljenosti, ki zadosti zahtevam zakona za izrek ničnosti odločbe, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in imajo podlago v upravnih spisih, ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli namerno zavajanje uradne osebe, pa tudi tega tožnica ne zatrjuje.
856
Predmet tega postopka je v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi. Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna.
86
Dobava lesa po računu ni izkazana. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun nima in tudi ne specifikacije. Verodostojnost računa ni izkazana in zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi.
500
Stališče toženke, da je zavezanec za davek upravičen „le do enih stroškov postopka“, ni pravilno, saj nima podlage v 79. členu ZDavP-2. Tretji odstavek 79. člena ZDavP-2 namreč določa, da gredo tudi stroški pravnega zastopanja in strokovne pomoči v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek. Med strankama ni spora o tem, da se je postopek končal ugodno za tožnika, cit. zakonsko določilo pa ne pravi, da bi bil zavezanec za davek ob tem upravičen do „le enih stroškov postopka“, kot je to formuliral drugostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi. Nasprotno, zakon govori o „stroških davčnega postopka“, torej v množini, pri čemer pa jih nato eksemplifikativno našteva. Ob upoštevanju tudi različne vsebine vloženih pravnih sredstev, sodišče sodi, da je tožnik upravičen do povračila priglašenih stroškov za vse vložene pritožbe.
25
Sodna praksa je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021, pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
860
Davčni zavezanci imajo pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Zato je po presoji sodišča utemeljen očitek, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od poslovnih subjektov, ki nastopajo na trgu. Zahteva, da se...
31
Tako iz izpodbijanega sklepa kot tudi iz listin upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka, pa tudi iz navedb toženke v odgovoru na tožbo, ne izhaja, da bi prvostopenjski organ še pred izdajo sklepa tožniku omogočil predlagati drug instrument zavarovanja, kot je to tožnikova pravica po drugem odstavku 117. členu ZDavP-2, oziroma da bi sam opravil kakršnokoli tehtanje možnih sredstev zavarovanja.
945
Trditveno breme in breme dokazovanja zatrjevanega začetnega stanja in virov premoženja, ki iz uradnih evidenc, s katerimi razpolaga oziroma so dostopne davčnemu organu, niso razvidni, je na strani davčnega zavezanca. Zavezanec je namreč tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže v skladu z načelom materialne resnice. V nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani.
V odsotnosti oziroma nezadostnosti listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva se dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, npr. s pričami, izvedenci, če je dokazni predlog pravočasen in glede na okoliščine primera ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. Dokazovanje z listinami je torej prednostno, ne pa...
987
V določbah 62. in 63. člena ZDDPO-2 je glede odprave dvojnega obdavčenja uzakonjena metoda navadnega odbitka. Namen navedene metode je v tem, da Slovenija rezidentu ne prizna znižanja davčne obveznosti (ali vračila) od tujih dohodkov v višjem znesku, kot znaša davčna obveznost od tujih dohodkov v Sloveniji. Glede na metodo navadnega odbitka imajo rezidenti Slovenije po določbah ZDDPO-2 pravico, da od obveznosti za plačilo davka v Sloveniji odštejejo znesek davka, ki je bil plačan od dohodkov izven Slovenije. Odbitek davka po navedeni metodi je mogoč le, če so tuji dohodki v bruto znesku vključeni v davčno osnovo. Določba 67. člena ZDDPO-2 pa znesek odbitka dodatno omeji z višino siceršnje davčne obveznosti v davčnem obračunu rezidenta v Sloveniji.
232
Obresti v davčnem pravu so v svojem nastanku akcesorne narave, torej odvisne od obstoja glavne obveznosti, šele ko nastanejo, pa postanejo samostojne, kot je to izpostavil v svoji obrazložitvi že drugostopenjski davčni organ. Sporne obresti, kot jih zahteva tožnik, pa niso bile konstituirane z nobeno odločbo. Ali je tožnik do njih po vsebini sploh upravičen in, če ja, po kateri pravni podlagi, pa se v tem upravnem sporu izkaže za nebistveno, saj se sodna presoja ustavi že pri vprašanju zastaranja, v zvezi odločbo drugostopenjskega davčnega organa iz leta 2006, s katero so bili njegovi argumenti o upravičenosti do teh obresti od vrnjenih zamudnih obresti po vsebini zavrnjeni.