313
Prvostopenjski organ bi moral v obravnavani zadevi upoštevati, da gre pri zlorabi sistema NCTS za posebno okoliščino po 239. členu CZS, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ ugotoviti očitno malomarna ravnanja tožnika, zaradi katerega tožnik ni mogel ugotoviti navedene napake. Tako očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik napake carinskega organa ni mogel ugotoviti, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano. Prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ker ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni sprejel vseh potrebnih zaščitnih ukrepov, ki bi pomenili zaščito pred vsemi tveganji, po presoji sodišča lahko pomeni, da tožnik ni ravnal v smislu zelo dobrega gospodarstvenika in z veliko stopnjo odgovornosti, ne pa, da je ravnal očitno malomarno.
823
UPRS sodba I U 756/2015
Davčni organ je ugotovil, da na strani tožnika obstoja nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo ugotovljene davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, zato je imel pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Drugi odstavek 114. člena ZDavP-2 kot vrsto zavarovanja določa, da davčni organ lahko zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Iz 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja, da lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje (med drugim) prepove dolžniku zavezanca za davek izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega.
291
V kolikor tožeča stranka s sklicevanjem na prehodne določbe ZDavP-2 ugovarja zastaranje pravice do odmere davka, tak ugovor v tem postopku ne pride v obzir. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se namreč lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo uveljavljati ugovorov zoper izvršilni naslov (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Ti se namreč lahko uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov (v obravnavanem primeru s pravnimi sredstvi zoper odmerni odločbi). Navedenih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.
816
Za to, da se pri ugotavljanju nabavne vrednosti upošteva vrednost iz pogodbe, je bistveno, da je na podlagi pogodbe kapital pridobljen, kar v primeru, ko gre za nepremičnino, pomeni, da je na podlagi sklenjene pogodbe možen vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka sicer sklenila prodajno pogodbo, pridobila pa je lahko nepremičnino in s tem kapital po pogodbi šele, ko ji je bila izročena. Šele takrat je namreč lahko nastopila last in posest kupljene nepremičnine in šele takrat je lahko od prodajalca zahtevala vknjižbeno dovoljenje za bremen prosti vpis lastninske pravice na kupljeni nepremičnini. To pa po presoji sodišča pomeni, da v konkretnem primeru vrednost kapitala – nepremičnine v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe ter da je zato treba pri ugotavljanju nabavne vrednosti upoštevati 2. stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, po katerem se v primeru, če vrednost kapitala v času pridobitve ni...
29
Po presoji sodišča je potrebno drugi odstavek 140. člena ZDavP-2 (dokazna prekluzija), ki opredeljuje pojem zamude pri predložitvi novih dokazov, restriktivno razlagati. Zapisnik DIN je namreč procesni akt, izdan v davčnem postopku v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami DIN. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku DIN le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če podani razlogi kažejo na zlorabo pravice, ki bi lahko privedla do izgube davčnih prihodkov. Davčni organ ne presoja podrobne vsebinske (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni pa so so tisti razlogi, pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče...
340
Čim tožnik ne dokaže, da je prejel kupnino v zatrjevani višini, tudi ni dokazana trditev, da je tožnik ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora razpolagal z zneskom 200 000,00 EUR in torej z zneskom, ki se približuje znesku celotne zatrjevane kupnine (580 000,00 DEM).
259
Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 je glede rokov za priglasitev je po presoji sodišča materialna določba in ne le postopkovna. Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo. Namen takšne obravnave je nevtralna davčna obravnava prenosa opravljanja dejavnosti podjetja na druge osebe in s tem spodbujanje oziroma ohranjanje nadaljevanja dejavnosti in delovnih mest.
370
Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo.
862
Instituta zastaranja kot ga ureja in določa ZDavP-2, ni mogoče obrazlagati z instituti, ki glede zastaranja veljajo v civilnopravnih razmerjih, ko zastarana terjatev preide v naturalno. V civilnopravnih razmerjih je položaj upnika kot enakopravnega udeleženca obligacijskega razmerja varovan mnogo močneje kot položaj upnika, to je države v davčnih razmerjih. Pri obligacijskih razmerjih si stojita nasproti udeleženca v prirejenem razmerju, pri davkih pa na eni strani oblast in na drugi posameznik. Ureditev po ZDavP-2 zasleduje cilje, da naj v primeru, če država v določenem času ni zmogla začeti in dokončati postopkov, ki jih je sama predpisala, preneha tudi njena pravica, da terja posameznika iz teh naslovov. Ne le s tem, da ga ne more več sodno preganjati, kot je to v primeru civilnopravnih razmerjih, ampak tudi s tem, da ga ne šteje več za svojega dolžnika in s tem tudi ne več kot davčnega zavezanca, ki ima do nje (sicer neizterljive), a vendarle neporavnane obveznosti.
371
Tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz carinskega postopka 42 in ni z verodostojnimi listinami izkazal, da je bilo predmetno blago dejansko odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico k prejemniku, katerega ID številko za DDV je navedel. S tem pa ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za oprostitev plačila DDV iz carinskega postopka 42 (1. točka 46. člena ZDDV-1). Posledično je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju nastala podlaga za naknaden obračun DDV (razviden na straneh 18 in 19 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg navedenega iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhajajo objektivne okoliščine na strani tožnika (indici) na podlagi katerih finančni organ tožniku utemeljeno očita, da bi moral vedeti (malomarnost), da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka ter da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi utajo preprečil.