314
Iz besedila notarsko overjene izjave tožnika o uveljavljanju nakupne opcije z dne 25. 10. 2011 izhaja, da z njo tožnik uveljavlja nakupno opcijo za nakup 38,70% poslovnega deleža v vrednosti 20.221,30 EUR v družbi A. od družbenika D.D.. S to opcijsko izjavo z dne 25. 10. 2011 o uveljavljanju nakupne opcije, pa je bila sklenjena glavna pogodba. Na podlagi drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 se za nabavno vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Na podlagi predhodno navedene določbe ZDoh-2 se prvenstveno upošteva v pogodbi določena vrednost kapitala, ki pa sta jo pogodbeni stranki v danem primeru določili v višini 20.221,30 EUR. Posledično je po mnenju sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da...
25
Po presoji sodišča sta prvostopenjski in pritožbeni organ storila bistveno kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ, ker se do dokaznega predloga zaslišanja prič ni opredelil, pritožbeni organ pa, ker ga je napačno presodil, da tožnik z njimi ni izkazal s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje in s tem tožniku ni omogočil pravice do izjave.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse.
76
Znesek davka, ki se tožeči stranki nalaga v plačilo, poleg glavnice vključuje tudi obresti v višini 59.290,00 EUR. Zaradi zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče, je na mestu prekinitev postopka odločanja o pripadajočih obresti. To pa pomeni, da ostaja vprašanje pravilnosti obračuna obresti odprto in da zaenkrat še ni podlage za to, da se tožeči stranki naložijo v plačilo.
376
Če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, je treba izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku.
Očitno je, da so iz dokazov izhajala drugačna dejstva, tako da bi toženka o tem morala obvestiti tožnika in mu dati možnost, da se izjavi, nato pa po prejemu njegove izjave in morebitnih novih dokazov presoditi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.
299
Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku v 28. členu definicije stanovskega združenja ne podaja, takšne definicije pa tudi ne opredeljuje kakšen drugi, področni zakon, zlasti upoštevaje, da je bil upravni postopek, v katerem je tožnika zastopal pooblaščenec, davčni postopek, dejavnost njegovega pooblaščenca pa je davčno svetovanje, ki pa v Republiki Sloveniji ni reguliran poklic, denimo na način, da bi bilo predpisano (obvezno) članstvo v določeni organizaciji, npr. zbornici kot „stanovskem združenju“. Zato je po presoji sodišča pri tem treba in moč izhajati le iz samega besedila 28. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku: stanovski pomeni takšen, ki se nanaša na poklic, združenje pa v najširšem pomenu besede pomeni zbir, skupino subjektov, ki jih druži skupna ideja, interes. Klub davčnih svetovalcev po presoji sodišča ustreza takšni definiciji stanovskega združenja, saj združuje fizične osebe, ki se ukvarjajo z davčnim...
29
Tožnik je že v davčnem postopku ugovarjal, da ni prejel nobenega dohodka, tudi v naravi ne in da ne gre za odpust dolga v višini 30.379,05 EUR, tudi ne gre zmanjšanje tožnikove obveznosti. Tožnik je zatrjeval, da sporni znesek 30.379,05 EUR predstavlja znižanje kredita za višino valutnih tveganj oz. tečajnih razlik (zaradi nihanja tečaja SCF glede na EUR) na višino poštene tržne vrednosti in da ne gre za odpis dolga ter tudi ne za dohodke, kot jih opredeljuje 105. člen ZDoh-2, sploh pa ne za dohodke, prejete v naravi. Valutna tveganja oz. tečajne razlike pa niso predmet obdavčenja.
Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih ugovorov, da izhaja sporni znesek 30.379,05 EUR iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je tožnik prejel kredit v denarju in ga mora tudi vrniti v denarju, če pa ga vrne z diskontom (odpis preostanka kredita), določen znesek v denarju ne bo plačan. Tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja navedba, da gre za: "odpis...
316
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na način iz 2. člena Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in satnovanjskih hiš ter sistemu točkovanja. Nasprotno, iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je vrednost predmetnih nepremičnin ugotavljala na podlagi povprečne gradbene cene za m2 koristne stanovanjske površine (ki je leta 2016 znašala 775,54 EUR), povečani za 25 % (ker gre za poslovna prostora), kar naj bi bilo skladno z Odlokom o davkih občanov Občine Novo mesto, pri čemer je bila upoštevana tudi amortizacija. Tožnikov ugovor, da mu je toženka odmerila davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.
808
Enkratno izplačilo sredstev, ki jih je tožnica sama več let vplačevala v Kapitalski vzajemni pokojninski sklad, pomeni dohodek, ki se obdavči v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot drug dohodek.
78
Tožniku za isti tožbeni zahtevek BPP (še) ni bila odobrena, zato ne gre za situacijo, ki jo ureja določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ob tem je v tožbi tudi navedel, da se bo tožba, v zvezi s katero zaproša za dodelitev BPP v predmetni zadevi, od že začetega postopka I Pd 1053/2019 razlikovala tudi po tem, da bo v primeru njegovega uspeha v slednjem tožena stranka B. najverjetneje izčrpala zavarovalno vsoto, kar pomeni, da bi postopek v novem individualnem delovnem sporu lahko tekel zoper različne tožene stranke, kar po mnenju tožnika predstavlja znatno razliko glede na postopek I Pd 1053/2019, česar organ v izpodbijani odločbi niti ni ugotavljal.
360
Vprašanje, ali je tožnik sporno gorivo porabil za komercialni prevoz ali ne, dejansko v obravnavanem primeru niti ni relevantno, saj sta skladno s 6. členom Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz kumulativno določeni predpostavki, naprej da je vračilo trošarine za gorivo, točeno na internem servisu, uveljavljal sam imetnik tega servisa, ter šele nadalje da je bilo gorivo dokazljivo porabljeno za industrijsko-komercialni namen ali komercialni prevoz. Ker v obravnavanem primeru, kot rečeno, tožnik ni imetnik spornega internega bencinskega servisa, temveč je to bila družba A., tudi po presoji sodišča ta prvi kumulativni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato bi bilo ugotavljanje, za kaj je tožnik sporno gorivo porabil, brezpredmetno.