97
V tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 je določeno, da gredo stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno svetovanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. ZDavP-2 torej ne govori o napaki davčnega organa, pač pa o ugodno zaključenem postopku za davčnega zavezanca. Da se je v konkretnem primeru zaradi ugovora tožnika zoper informativni izračun dohodnine zanj postopek zaključil ugodno, pa med strankama ni sporno.
53
Vendar pa, glede na to, da se tožniku davek nalaga, ker bi moral ob prodaji vozila kupcu na podlagi izdanega računa obračunati DDV po splošni shemi, tj. po stopnji 22 %, bi bil davčni organ moral najprej jasno ugotoviti, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik tisti, ki je zadevno vozilo prodal kupcu. Teh ugotovitev pa v izpodbijani odločbi niti v drugostopenjski odločbi ni. Glede tretjega in četrtega avtomobila pa se z izpodbijano odločbo kot subjekt, ki je avtomobila kupil od nemških prodajalcev, prepozna tožnika kot samostojnega podjetnika in prezre tožnika kot fizično osebo. V izpodbijani odločbi podlaga za takšen zaključek ni jasno opredeljena, tj. ni jasno, ali se tožniku očita obstoj subjektivnega elementa ali pa uporaba navideznih poslov oz. zloraba drugih predpisov ali kaj tretjega. V izpodbijani odločbi se navaja zgolj, da tožnik lahko preprodajo vozil opravlja le v okviru registrirane dejavnosti in ne kot fizična oseba, sicer...
527
V primeru komercialne uporabe prevoznega sredstva na carinskem območju Skupnosti tudi za osebe, ki imajo sedež na carinskem območju Skupnosti oziroma v primerih, ki jih določa 559. člen Izvedbene uredbe, veljata za oprostitev (preostala) splošna pogoja iz 588. člena in s tem tudi omejitev, ki jo vsebuje točka (c) prvega odstavka tega člena, to je, da se prevozno sredstvo, ki je v režimu začasnega uvoza, uporablja izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti. Takšna uporaba Izvedbene uredbe je tudi logična in skladna z opredelitvijo začasnega uvoza blaga iz 137. člena CZ in ki je v tem, da se neskupnostno blago v nespremenjenem stanju ponovno izvozi, ter pri tem uporablja (v komercialne namene) le toliko, kolikor je to potrebno za realizacijo ponovnega izvoza.
358
Tožnica ni dokazala, da je na naslovu stalno bivala, davčni organ pa ugotavlja, da tožnica v letu 2013 (torej v letu pred odmero) na naslovu ni bila stalno prijavljena, prav tako pa tudi ni dokazala stalnega bivanja v predmetnih prostorih, zato se ji po 158. členu ZDO ne prizna olajšava za znižanje davčne osnove za vrednost 160 m2 stanovanjske površine. Tožnica je 30. 6. 2014 na naslovu prijavila začasno bivališče, zato po presoji organa odtlej predmetnih prostorov ni uporabljala le občasno, temveč kot stanovanjske prostore, v katerih se prebiva.
232
Vrhovno sodišče RS je že večkrat izpostavilo, da posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid, pri tem pa je tudi že večkrat svoji sodni praksi razmejilo navedena pojma in pojasnilo bistvene razlike med njima. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tudi tožbenemu razlogu, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ugotavlja, da je imel tožnik težnjo, nakazovati A. A. sredstva, ki niso bila obdavčena, da je imel A. A. interes pridobiti neobdavčen dohodek in da je neobdavčeno prejel sredstva, ki jih je ustvaril tožnik z opravljanjem svoje dejavnosti.
313
Tožnik v postopku ni izkazal, da bi stanovanje na naslovu ..., Novo mesto kupil zgolj formalno in da naj bi bil dejanski kupec tega stanovanja njegov brat A.A. ter, da naj bi slednji tudi plačal kupnino za navedeno stanovanje. Davčni organ je razloge za takšen zaključek sprejel na podlagi obširnega ugotovitvenega postopka, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 29 do 44) za to navedel tudi prepričljive in argumentirane razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče.
871
Znesek davka, ki je bil izračunan, odtegnjen in plačan po prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, tj. kot davčni odtegljaj, se lahko na zahtevo, naslovljeno na davčni organ, delno ali v celoti vrne, če ga nerezident delno ali v celoti ni mogel uveljavljati in je do nezmožnosti uveljavljanja tega davka prišlo po izračunu, odtegnitvi in plačilu davka. V konkretnem primeru tožeča stranka v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz odločbe, s katero se ji odmeri in naloži v plačilo sporni davčni odtegljaj, le-tega ni plačala. Do poplačila sporne obveznosti tudi ni prišlo v postopku davčne izvršbe. davek tako ni bil plačan, zato že iz tega razloga ni mogoče zahtevati njegovega vračila. Razlogi, iz katerih ni prišlo do plačila naložene obveznosti, z ozirom na zakonsko ureditev niso pravno pomembni. Posledično pa tudi ni in ne more biti izkazano, da nerezident davka ni mogel uveljavljati (v državi rezidentstva) in je do nezmožnosti uveljavljanja tega davka...
860
Po določbah desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, veljavnih ob izbrisu, so zahtevki iz prvega in šestega odstavka tega člena in torej tudi zahtevki za plačilo obveznosti izbrisane družbe od osebno odgovornih družbenikov (iz 1. točke prvega odstavka tega člena) zastarali v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Postopek izbrisa brez likvidacije je po splošnem pravilu iz prvega odstavka 424. člena ZFPPIPP dovoljeno voditi nad vsako pravno osebo, ki je subjekt vpisa v sodni register. Po prvem odstavku 3. člena ZSReg je subjekt vpisa v sodni register tudi družba z neomejeno odgovornostjo.Družbenikom je bila dne 12. 3. 2010 izdana ter istega oziroma naslednjega meseca vročena odmerna odločba in s tem, z ozirom na sklep o izbrisu (z dne 16. 12. 2009), nedvomno uveljavljena znotraj predpisanega enoletnega roka. Z akti, izdanimi v letu 2013, na katere se sklicuje tožba, so se le ponovila nekatera dejanja znotraj postopka nadzora in kot takšna...
30
Zakonska ureditev instituta poroštva iz prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je podlaga za odločitev v konkretnem primeru, je povsem jasna in nedvoumna in, poroštva ne pogojuje z ugotavljanjem oziroma izkazovanjem namena dolžnika, da bi se z neodplačnim prenosom premoženja oziroma s prenosom premoženja po nižji ceni od tržne, izognil plačilu davka. Nanaša se namreč na izterjavo iz premoženja povezanih oseb in s tem iz premoženja oseb, ki so tesneje povezane z davčnim dolžnikom, in kar je po presoji sodišča tista okoliščina, ki utemeljeno narekuje drugačne pogoje za uporabo poroštva, kot so tisti iz druge povedi. Gre torej za zakonsko besedilo, s katerim se zaradi povezanosti med dolžnikom in osebami, na katere je dolžnik svoje premoženje neodplačno ali po nižji vrednosti od tržne prenesel, vzpostavlja domneva, da je podan namen izogibanja, in to na način, da se opušča njegovo nadaljnje dokazovanje.
348
Sodišče razume Izvedbeno uredbo tako, da le-ta v 599. členu določa izjemo od splošnih pogojev za odobritev popolne oprostitve iz predhodnega, 588. člena, in sicer konkretno od tistega iz točke (b) prvega odstavka, ki pogojuje oprostitev z uporabo prevoznega sredstva s strani osebe s sedežem zunaj območja Skupnosti, ter na ta način omogoča popolno oprostitev tudi v primeru, ko gre za uporabo prevoznega sredstva s strani osebe, ki ima sedež na carinskem območju Skupnosti. To pa pomeni, da v primeru komercialne uporabe prevoznega sredstva na carinskem območju Skupnosti tudi za osebe, ki imajo sedež na carinskem območju Skupnosti oziroma v primerih, ki jih določa 559. člen Izvedbene uredbe, veljata za oprostitev (preostala) splošna pogoja iz 588. člena in s tem tudi omejitev, ki jo vsebuje točka (c) prvega odstavka tega člena, to je, da se prevozno sredstvo, ki je v režimu začasnega uvoza, uporablja izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja...