5
Davčni organ predlaganih dokazov ni izvedel, za zavrnitev dokaznih predlogov pa tudi po presoji sodišča ni navedel argumentiranih razlogov.
780
Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti. Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja...
341
Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Pojasniti mora le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati. Dodatno pa je drugostopenjski organ tudi s tem, ko je navedel, da dokazi z zaslišanjem prič na pravilnost sprejete odločitve v obravnavani zadevi ne bi mogli vplivati, opravil nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.
364
V zadevi ostaja odprto ključno vprašanje ali je tožnik zaradi dejstva, da so mu bili predmeti leasinga zaradi kršitev pogodb vrnjeni, upravičen do popravka davčne osnove. Iz pogodb o finančnem leasingu izhaja, da je tožnik kot lizingodajalec financiral nakup predmeta leasinga za leasingojemalca. V takem pogodbenem razmerju je temeljna obveznost leasingojemalca plačilo obrokov leasinga. V postopku je bilo ugotovljeno, da leasingojemalec nikoli ni plačal celotne pogodbene vrednosti, ki je odražala vrednost nepremičnin, ki so bile predmet leasinga. Leasingojemalec ni nikoli postal lastnik nepremičnin, glede katerih sta bili sklenjeni pogodbi, predmeti leasinga so bili tožniku vrnjeni in civilnopravno lastninska pravica na leasingojemalca nikoli ni prešla.
247
Seznam sredstev družbe A. še ne izkazuje njihovega najetja, in zatrjevanega najema plaže in osnovnih sredstev družbe A. s strani tožeče stranke tudi ne izkazujeta predloženi pogodbi, saj se prva nanaša na najem plaže s strani družbe A. in ne tožnice, druga pa na izvajanje tečajev vodnih športov, pri čemer je družba A. naročnik in ne izvajalec. To pa pomeni, da je na mestu pravni zaključek, da zadevni računi kot neverodostojne listine niso ustrezna podlaga za knjiženje davčno priznanih odhodkov.
7
Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe družbeniki po pravilih ZGD-1 ne pridobijo novega in samostojnega poslovnega deleža, ampak se njihovi osnovni vložki (abstraktna korporacijsko-pravna kategorija) povečajo v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži v dotedanjem osnovnem kapitalu. Osnovni kapital se realno ne poveča, ker se hkrati s povečanjem osnovnega kapitala zmanjšajo druge sestavine kapitala. Takšno preoblikovanje na družbenikov poslovni delež ne vpliva na način, da bi se spremenil delež njegovih pravic oziroma ekonomska vrednost družbenikovega deleža, do česar bi po presoji sodišča moralo priti, da bi se lahko štelo, da je družbenik z dokapitalizacijo iz sredstev družbe pridobil nov kapital v smislu 2. točke 93. člena ZDoh-2. Zato povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe na obdavčitev pri odsvojitvi kapitala ne učinikuje, saj je družbenik s takšnim povečanjem tako pravno kot ekonomsko gledano ohranil enak lastniški položaj.
77
Tožnik je od svojega družbenika A. A. po pogodbi iz leta 2015 kupil lastni poslovni delež za kupnino 202.272,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko nastale, saj je bil ta delež iz A. A. prenesen na tožnika, slednji pa je A. A. tudi poravnal kupnino. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.
Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen, čemur tožnik nasprotuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni...
500
Odločitev temelji na 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDPPO-2, ki določa, da se za dohodke, podobne dividendam, štejejo: prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačilo dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona, ali plačila za nakup vseh oblik sredstev in storitev po ceni, ki je višja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona, ali plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene....
321
Davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, ki ga je za predmetno vozilo izdala družba B. d.o.o. V postopku ugotovljene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.
27
Po presoji sodišča tožnik utemeljeno vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje svojega dobavitelja, kajti ta predlog je v načelu primeren za obrambo pred očitkom, da je tožnik predložil ponarejen račun. Po presoji sodišča prvostopenjski organ vnaprejšnje dokazne ocene, četudi je ta po pravilih ZDavP-2 in ZUP izjemoma dopustna, ni zadostno utemeljil, za argumentacijo drugostopenjskega organa, da bi tožnik moral razpolagati s kuverto ali elektronskim sporočilom, pa ni nobene trdne podlage, tj. lahko bi tožnik v primeru poprave računa s tem razpolagal ali pač ne.
Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil mislil, da mu podjetje A. kot mali davčni zavezanec (ta status tega podjetja je bil tožniku znan, kot je to, neprerekano, davčnemu organu pojasnjeval v postopku odmere DMV) prodaja svoja osnovna sredstva. Posledično pogoj za uporabo posebne sheme pri tožnikovi nadaljnji uporabi teh vozil, kot ga določa tč. c) 103. člena ZDDV-1 ni bil izpolnjen.