486
V obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2), marveč za zlorabo predpisov o obdavčenju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj so predmetne transakcije dejansko nastale in tudi bile izvedene, vendar pa so udeleženci v predmetnih transakcijah dosegli takšne davčne učinke, kot jih sicer ne bi. Pri udeleženih subjektih je pri obravnavanih transakcijah obstajalo soglasje volje za sklenitev takšnih transakcij, vendar pa je bil njihov namen izogibanje davčnim obveznostim. Čim pa se ugotovi, da gre za izogibanje uporabi predpisov o obdavčenju se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
Ni pravilno tožničino stališče glede neizkazanosti suma zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davka. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je bila izdana ugotovitvena odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica v...
954
V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker je davčni organ predmetne komisijske prodaje rabljenih osebnih vozil opredelil kot navidezne posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člen ZDavP-2. Tožniku se očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davka. Davčni organ je v predmetnem postopku ugotovil, da je tožnik za navidezne slovenske komitente na podlagi ponarejenih računov dobaviteljev iz drugih članic EU (Belgije in Italije) na slovenskem trgu komisijsko prodal rabljena osebna vozila in obračunal DDV le od svoje komisijske provizije, namesto od prodajne cene vozila. Posledično je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril plačilo razlike DDV po stopnji 20% od davčne osnove, ki pa jo predstavlja prodajna cena rabljenega osebnega vozila, navedena na spornih računih, iz katerih je izločil obračunan DDV od komisijske provizije. Sodišče se strinja z navedbami prvostopenjskega organa ter, da v obravnavanem primeru...
906
Po kupoprodajni pogodbi in po podatkih zemljiške knjige je prodajalec nepremičnine B.B. Na tožnikov položaj prodajalca zgolj kažejo predložene listine, to je kupoprodajna pogodba za opremo nepremičnine in potrdila o prejemu kupnine. Ni pa pogodbe o nakupu nepremičnine s strani tožnika in tudi nobenega drugega (uradnega) podatka v tej zvezi. Kot dokaz o zatrjevanem lastništvu nepremičnine in s tem o tožnikovem položaju njenega prodajalca tako ostaja zgolj izpoved tožnika na zaslišanju pred sodiščem, ki pa ob dejstvu, da gre pri nakupu oziroma prodaji nepremičnine za oblični pravni posel, ne more nadomestiti listinskih dokazil, ki bi sicer ne le mogle temveč morale obstajati ob njegovi sklenitvi.
442
Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1).
476
Tožbene navedbe o nujnosti angažiranja obeh posrednikov za paralelni izvoz, o razlogih za izbor modela plačevanja obeh posrednikov v odstotku od ustvarjene razlike v ceni in o pravni naravi s posrednikoma sklenjenih pogodb, so za odločitev v predmetni zadevi nerelevantni. Sodišče kljub omenjeni nerelevantnosti zaradi celovitosti obravnave tožbenih navedb dodaja še, da je tožnica s svojo argumentacijo o paralelnem izvozu dejansko negirala svoje trditve, da posrednika A. in B. le vzpostavita stik s potencialnimi kupci, tožnica pa sama pelje vse kasnejše faze poslovanja. Namreč, če torej tožnica sama prodaja izdelke kupcem, seveda sama vstopa na tuje trge in tako konkurira obstoječim distribucijskim kanalom farmacevtskih multinacionalk na teh trgih in se torej z angažiranjem obeh posrednikov temu neželenemu učinku oz. riziku paralelnega izvoza ne izogne. Nenazadnje pa tožnica pride v nasprotje s svojimi poprejšnjimi argumenti tudi z navedbo, da je sama sodelovala neposredno...
317
Sodišče ne sledi razlogom tožnika v tožbi, da gre v danem primeru za absurdno situacijo, ko na eni strani država krije tožniku plačilo prispevkov za socialno varnost, po drugi strani pa terja od tožnika plačilo prispevkov za socialno varnost. Navedena okoliščina ne predstavlja okoliščine iz 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, da je tožnikov dolg, ki se izterjuje, ugasnil na drug način, kot to napačno meni tožnik. Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da zoper tožnika ni mogoča izvršba, marveč le, da so ta denarna sredstva izvzeta iz izvršbe.
V postopku ustavitve davčne izvršbe, enako kot v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi (prim. sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova. Ugovori, s katerimi tožnik oporeka pravilnosti in zakonitosti izdaje...
821
Na podlagi podatkov upravnih spisov (elektronskih sporočil odvetnika in uradnih zaznamkov) sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih je po pooblaščencu navajal tožnik, njegovih izostankov ne opravičujejo in kažejo zgolj na zavlačevanje postopka. Ob že podani pisni izjavi tožnika in predloženih listinah njegovo ponovno (dodatno) zaslišanje tudi po presoji sodišča ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Z neizvedbo dokaza z izjavo stranke, ki se v upravnem postopku uporabi le, kolikor za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, ki ga je v svoji vlogi (tudi povsem nesubstancirano) predlagal tožnik, zato po presoji sodišča ni prišlo do kršitve načela materialne resnice.
275
Sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da je bila predmetna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je davčni organ v odmernem postopku tožniku odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega pa nesporno izhaja prehod zapuščine iz zapustnice na tožnika v višini 162.000,00 EUR.
320
Odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba in izdana nova odmerna odločba z ugotovljeno nižjo davčno obveznostjo. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi pravnomočne odločbe in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2.
865
V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Z izdajo sodbe so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari, če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka kot akcesorni zahtevek, pa v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari.