283
Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Pojasniti mora le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati.
Ko stranka v upravnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, jih je upravni organ dolžan izvesti in jih ne sme že vnaprej zavrniti. Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.
323
Pričakovana davčna osnova je bila ugotovljena kot razlika med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo, skladno z določili 68.a člena ZDavP-2. Glede na določila četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 je finančni organ od davčne osnove izračunal davek po 70 % stopnji. To pa pomeni, da je finančni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabil del določbe 68.a člena ZDavP-2, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo.
Davčni zavezanec v postopku zavarovanja lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti, v nasprotnem primeru je namreč zavezancu odvzeta možnost celovite presoje pogojev, na podlagi katerih je davčni organ izdal začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS
376
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že odmerjati njene končne višine. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen ZDavP-2) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen ZDavP-2).
434
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Utemeljenost pripomb na zapisnik (in pritožbe zoper odmerno odločbo), izdan v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. V tem upravnem sporu izpodbijana odločitev je namreč začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
777
V postopku je bilo ugotovljeno, da ugotovljeni znesek predstavlja razliko med porabljenim denarjem in virom denarja, ki je bil ugotovljen na podlagi podatkov gibanja denarja pri tožnici. Navedeni znesek predstavlja višino davčne osnove, od katere je bil tožnici odmerjen davek v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Pri kupoprodajni pogodbi je šlo za navidezen pravni posel, zaradi česar tožnici niso priznani prejemki iz naslova prodaje navedene nepremičnine. Vse okoliščine v zvezi s predmetno prodajo in dejstva, ugotovljena v postopku, izkazujejo, da je predmetni pravni posel prodaje nepremičnine navidezen.
428
Predmetni DPN je bil tožniku odmerjen na podlagi njegove napovedi, ki jo je 12. 2. 2016 predložil davčnemu organu. Tožnik navaja, da je bil od odsvojitve iste nepremičnine že odmerjen in tudi plačan DPN v letu 2009, kar posledično pomeni dvakratno obdavčitev prenosa iste nepremičnine. Drži, da je res bil dvakrat obdavčen promet za isto nepremičnino, vendar pa ne na podlagi istega pravnega posla. Za dvakratno obdavčitev bi šlo le, če bi bilo dejansko in pravno stanje enako v obeh primerih. V letu 2009 je bil obdavčen promet predmetne nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, ki jo je tožnik sklenil s kupcem A. d.o.o. V predmetni zadevi pa je bil DPN odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil 10. 2. 2016 s kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da dejansko in pravno stanje za odmero DPN ni isto. V obravnavani zadevi gre za drug davčni dogodek in za ločene davčne postopke. V tem davčnem postopku se odloča le o tožnikovi...
340
Tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenih dejanj, in razlogov, ki jih je pretežno dopolnil drugostopenjski organ. Ker ni sporno, da so bila sporna pisanja na način iz 85.a člena vročena tožnici v času, ko je navedena določba že veljala, in kar je takšen način vročanja v davčnih zadevah zakonsko predpisan, tožnica nima prav, da bi morala predhodno soglašati s takšnima načinom vročanja, saj zakon česa takega ne predpisuje.
335
Tožnica v postopku DIN, kot v pritožbi, pojasnjuje razloge, s katerimi posredno dokazuje drugačne prihodke in do katerih se tako davčni organ in tudi toženka ne opredelita in jih zgolj pavšalno in neargumentirano zavrneta. Zato jih ne more preizkusiti niti sodišče, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ni odgovorjeno na relevantne ugovore tožnice.
Finančni organ tožnici ni omogočil dokazovanja tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, kot so npr. izjave prič ipd., saj je svojo odločitev gradil izključno na listinski dokumentaciji, pri tem pa prezrl, da davčni zavezanec lahko ob pomanjkanju pisne dokumentacije relevantne okoliščine dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2), med katere sodi npr. zaslišanje prič, dokaz z izvedenci.
95
Tožnica je v obravnavanem obdobju prejemala pokojnino od dveh izplačevalcev, slovenskega in tujega, pri čemer je bila pokojnina, prejeta v Sloveniji, višja od pokojnine, ki jo je prejela iz tujine. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da dohodki od tujega izplačevalca niso izplačani s strani glavnega delodajalca. Glavni delodajalec je na podlagi drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Davčni organ je akontacijo dohodnine tožnice odmeril v skladu s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2.
343
Določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Ob tem, da je tožnik glede zatrjevanega dejstva, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije že pred registracijo v Republiki Sloveniji, predložil CMR, prvostopenjski davčni organ pa se do CMR sploh ni opredelil, drugostopenjski davčni organ pa je navedel le, da v verodostojnost podatkov iz CMR dvomi, je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede tega ključnega vprašanja nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je v tem delu, kljub dopolnitvi razlogov z drugostopenjsko odločbo, nezadostno obrazložena, saj ZDMV sam po sebi ne daje podlage za sklep, da so se vozila nahajala v Republiki Sloveniji po datumih,...