444
Po določbah 9. člena ZDDD je davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev torej oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago.
487
Predmet obdavčitve z davkom na dediščine in darila je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je po določbah ZDDD davka oproščena. Tako je po določbah 9. člena ZDDD davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Zato tožnice, ki nima več položaja pastorke, ni mogoče uvrstiti med naštete izjeme in zato se jo v izpodbijani odločbi v razmerju do zapustnice pravilno obravnava kot zavezanko za davek na dediščine in darila iz točke c) 8. člena ZDDD, to je kot...
307
Postopek, ki teče na Ustavnem sodišču RS glede ocene ustavnosti 68a. člena ZDavP-2, sam po sebi ne predstavlja zakonskega razloga, zaradi katerega pritožbeni organ ne bi odločil o tožnikovi pritožbi. Tožnik namreč, kljub navedenemu postopku, ki teče na Ustavnem sodišču RS, zahteva, da tožena stranka odloči o njegovi pritožbi.
482
V zvezi z dokumenti (ponudbami, predračuni in računi), ki jih je tožnik predložil k pripombam na zapisnik glede izgradnje stanovanjske hiše, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da plačilo ni bilo izvedeno. Tožnik navaja, da so bili dokumenti in računi izdani v letu 2008, ko je dvigoval gotovino iz svojega TRR. Če so bili dvigi iz TRR opravljeni pred plačilom računov, pa od tožnika ni mogoče razumno zahtevati, da dokaže, da so določeni računi plačani s točno temi bankovci, ki so bili pred tem dvignjeni iz tožnikovega TRR. Tega tožnik ne bi mogel dokazati niti s predložitvijo potrdila o plačilu, ki sicer potrjuje, da je transakcija plačana. Dokazno breme pa za tožnika ne sme biti nemogoče. Skladno s stališčem iz sklepa VS se je dokazno breme o porabi teh sredstev na tej točki ponovno prevalilo na davčni organ, ki zatrjuje, da tožnik dvignjenih denarnih sredstev iz TRR v letu 2008 ni porabil za gradnjo stanovanjske hiše.
488
Tožnik v pritožbenem postopku ni bil seznanjen s sklepno ugotovitvijo tožene stranke, da dvigalo LIV 1175 ni bilo uporabljeno za namene tožnikovih obdavčenih transakcij in da zato ni izpolnjen 3. od navedenih pogojev za odbitek vstopnega DDV po obravnavanem računu, ki je drugačna kot se ugotavlja v odločbi prve stopnje. Tožniku torej ni bila dana možnost, da se o ugotovitvi izjavi in predloži dokaze o resničnosti svojih trditev.
Dejanske ugotovitve ne utemeljujejo zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi predhodno navedenega 4. pogoja, torej sklepa, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV. Zavezancu je treba v primeru, če z objektivnimi dejavniki na njegovi strani ni mogoče dokazati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslih, katerih namen je pridobiti davčno ugodnost, priznati pravico do odbitka vstopnega DDV.
300
Nesporno je, da navedeni dokumenti (dobropisi k računom in novi računi in dobropisi k novim računom) ) v času davčnega nadzora pri tožniku niso obstajali in so antidatirani, zato jih po presoji sodišča finančni organ utemeljeno ni mogel upoštevati kot verodostojne listine.
Po 78. členu ZDavP-2 je tudi določen rok za predložitev dokazov. Po navedeni določbi mora zavezanec za davek dokaze predložiti v roku, ki ga določi davčni organ s pisnim pozivom, sklepom o začetku postopka davčnega organa oz. s sklepom, ki ga izda v postopku davčnega nadzora. To pa pomeni, da naj bi davčni zavezanec dokaze, s katerimi dokazuje določena dejstva in okoliščine, že imel, ne pa, da dokaze za svoje trditve v postopku davčnega nadzora šele izdela oziroma sproducira po prejemu zapisnika o davčnem nadzoru oziroma v teku postopka davčnega nadzora.
297
Dejstvo, da je tožnica sama financirala svoj nakup s posojili novemu družbeniku, ki je ta posojila takoj porabil za delna poplačila kupnine, nato pa z zapiranjem teh posojil na način prerazporeditve delavcev, ki so opravili storitve, ki so bile osnova za terjatve družbe E. do tožnice, po presoji sodišča ne kaže, da bi imela družba E. zatrjevano funkcijo holdinške družbe v skupini, temveč na to, da je bila reorganizacija namenjena izognitvi uporabe predpisov o obdavčenju. Tudi na področju vodenja oziroma upravljanja po prenosu poslovnega deleža v tožnici ni prišlo do sprememb, saj je A.A. ostal prokurist v obeh družbah, druga dva družbenika pa sta bila poslovodji, obenem pa preko 80% lastniškega deleža v družbi E. iste osebe dejansko še vedno obvladujejo upravljavska upravičenja v obeh družbah, kar pomeni, da še vedno sprejemajo vse glavne poslovodne in upravljavske odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na tožnico.
Davčni organ je ugotovil, da...
449
V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica v letu 2016 prejemala iz Nemčije dohodke od dveh izplačevalcev. Sporna pa je pravna narava teh dohodkov. Tožnica meni, da gre za odškodnino, ki ne zapade obdavčitvi z dohodnino (5. točka 27. člena ZDoh-2), toženka pa meni, da gre za pokojnino, ki jo je potrebno obdavčiti z dohodnino. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru davčni organ ugotovil pravilno pravno naravo obravnavanih prejemkov tožnice in pravilno pravno podlago za obračun akontacije dohodnine, ko je presodil, da imajo obravnavani prejemki pravno naravo pokojnine in ne odškodnine, kot to trdi tožnica.
328
Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV. Na navedeno kaže nižja razlika v ceni, dosežena s prodajo predmetnega blaga, gotovinska nakazila na transakcijski račun tožnika s strani fizičnih oseb, način poslovanja, v okviru katerega je bila koruza iz ... na Madžarskem prepeljana v ..., nato pa še isti dan v isti smeri in isti količini nazaj v druge madžarske kraje.
23
Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.