353
Določba četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 glede roka za priglasitev je materialna določba in ne postopkovna. Zakonsko določen rok v citiranih določbah ZDavP-2 predstavlja enega od zakonsko določenih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uspešno uveljavi posebna davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do posebne (nevtralne) davčne obravnave.
119
Pri tem je treba v primeru, ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo oziroma lastniku nepremičnine.
190
Pravilno je sklicevanje tožnika na določbe 76. člena in 77. člena ZDavP-2, da dokazovanje z listinami ni izključeno in da se lahko v primeru odsotnosti listinskih dokazov dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, vendar te procesne določbe v postopku niso bile kršene. Pravno pomembna dejstva in načelo materialne resnice v obravnavanem primeru je v postopku finančni organ ugotavljal z vsemi zakonsko dopustnimi instituti. Pridobil je podatke od domačih dobaviteljev in njihove izjave in od tožnika dokumentacijo in listine, s katerimi je ta razpolagal. Zato je glede na ugotovitve v konkretnem postopku, ko tožnik ni razpolagal niti s specifikacijami računov niti raznimi izdelki-projekti, ki naj bi mu jih dobavitelji opravili, poleg nepriznavanja spornih računov upoštevati tudi, da davčni organ ugotavlja, da tožnik ni vodil poslovnih knjig, kar mu davčni organ tudi očita, glede na predpise, ki so zavezujoči glede vodenja poslovnih...
372
Ne drži, da ZDDD dedne redove ureja drugače kot ZD, ki je matičen zakon za področje dedovanja. ZDDD „dednih redov“ ne določa, saj vsebine pojma: „dedni red“ ZDDD sploh ne opredeljuje. Opredeljuje pa predmet obdavčitve, davčne zavezance, davčno osnovo, davčne stopnje, davčne oprostitve itd. V ZD so opredeljeni trije dedni redi in sicer: a) „Prvi dedni red“, v katerega uvršča potomce in zakonca pokojnika (11. člen ZD); b) „Drugi dedni red“, v katerega uvršča starše in zakonca pokojnika (14. člen ZD), brate in sestre pokojnika in njihove potomce (15. člen ZD), starše pokojnika in njihove otroke (16. člen ZD) in d) „Tretji dedni red“, v katerega uvršča dede in babice pokojnika in njihove potomce (18. člen in 19. člen ZD).
32
V obravnavani zadevi je pomembno, ali je toženka obveznost tožnika ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v obdobju 1. 1. 2021-28. 2. 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100. a člen ZUIZEOP, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača RS. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katere velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene.
916
Tožnik v tožbi samo opozarja na nekatere zakonske določbe, ne pove pa, v čem naj bi bile kršene. Kolikor se sklicuje na 30-dnevni rok iz 1. točke petega odstavka 97. člena ZDoh-2 ima prav, da gre za varovalko, ki preprečuje davčne goljufije in da je le-ta vgrajena že v zakon. Vendar pa to pomeni le, da v takšnem primeru, kot je opisani, negativna razlika, ki je dosežena z odsvojitvijo kapitala, samodejno, brez ugotavljanja še drugih okoliščin konkretnega primera, ne zmanjšuje pozitivne davčne osnove po tem poglavju. Ne pomeni pa citirana ureditev ovire za to, da se ob tem, ko se ugotovijo še druge relevantne okoliščine, ki kažejo na nedopustno davčno izogibanje, upošteva pridobivanje ali odsvajanje vsebinsko istovrstnega kapitala v daljšem časovnem obdobju, kot se je to ugotavljalo v konkretnem primeru.
487
Davčni organ dejanskega stanja zadeve sploh ni ugotavljal, saj je zavzel stališče, da bi morale biti transakcije najema oproščene plačila DDV in zato sploh ni ugotavljal, kolikšen del vstopnega DDV bi bil zavezanec upravičen odbiti potem, ko bi del poslovne stavbe dal v oproščen najem.
Zaradi napačne razlage določb ZDDV-1 in s tem napačne uporabe materialnega prava se obseg pravice do odbitka DDV v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljal, zaradi česar dejansko stanje glede tega sploh ni bilo ugotovljeno.
399
V zvezi s ciljem oziroma glavnim namenom sklenjenega posla - prodaje poslovnega deleža se v odločbi druge stopnje po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji za njegovo sklenitev, osnovni cilj, ki ga ima po določbah OZ prodajna pogodba, to je izguba upravičenj iz naslova imetništva poslovnega deleža v zameno za denarno odmeno, v konkretnem primeru ni bil dosežen. Davčni organ opiše obvladujoč položaj, ki ga je imel oziroma ga še ima B.B. v obeh družbah ter ga poveže z vsebino Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, ki kljub odloženemu plačilu 10 let vsebuje klavzulo o takojšnjem vpisu spremembe lastnika v sodni register, kar (tudi) sodišče, kljub drugačnim tožbenim trditvam, prepriča o tem, da ne gre pogodbo, ki bi bila običajna med povezanimi osebami. Dejstvo je tudi, da B.B. odsvojitve poslovnega deleža ni prijavil davčnim organom ob sklenitvi pogodbe, temveč da je to storil šele s samoprijavo sedem let po...
15
Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni posredoval vseh zahtevanih CMR listin, da je v posameznih primerih sestavil za isto dobavo blaga in isti prevoz različni CMR, da CMR ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti - nakladališče na naslovu ..., izpisano na vseh CMR, ni odhodni kraj, da CMR ne izkazujejo podatkov o namembnem kraju, da s hrvaškimi družbami ni sklenil pisnih pogodb in da niso razvidne medsebojne obveznosti iz Incoterms klavzul, ki bi morale biti označene na CMR, da ni razviden dogovor glede paritete dobav blaga, kje se bo blago prevzemalo, kdo bo plačal prevozne stroške, stroške nalaganja in razlaganja blaga, zavarovanje blaga med transportom, da CMR ne omogočajo preveritve, da je bilo blago dejansko odpeljano v drugo državo članico in da je kupec iz druge države članice to blago prejel.
121
Posel ne more biti hkrati navidezen in obenem predstavljati tudi zlorabe oz. zaobida. Zato mora biti artikulacija tozadevnega očitka s strani davčnega organa jasna, če naj se tožniku resnično omogoči možnost izjave v tej zvezi. Očitki na drugi stopnji, češ da niso izkazani ekonomski razlogi za nobeno od sklenjenih posojilnih pogodb ter da posli niso sledili samostojnemu gospodarskemu cilju, temveč le pridobitvi davčne ugodnosti, pa to zamegljujejo, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Pojasnilo toženke v odgovoru na tožbo, da se je drugostopenjski organ res skliceval na okoliščine, ki se ugotavljajo pri poslih iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, a se je tako le na širši način potrjevalo, da je šlo za fiktivne posle, posledično ni logičen. Tega toženka tega tudi ne more sanirati v odgovoru na tožbo, v katerem šele prvič konkretizira očitek, da je šlo za relativno navidezne posle. Vendar pa hkrati ni opredeljeno, kateri je potemtakem prikrit pravni posel,...