1057
V zvezi z obračunom DDV za avgust 2014 po presoji sodišča ni utemeljeno tožbeno stališče, da v tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 prijava terjatve v stečajnem postopku ni določena. Res je sicer, da je prijava terjatve v tem odstavku ni izrecno predpisana, je pa izrecno predpisana v določbi četrtega odstavka tega člena, ki je glede na tretji odstavek (ne glede na prejšnji odstavek) specialna le v pogledu možnosti popravka (zmanjšanja) davčne osnove že pred zaključkom stečaja. Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 torej obravnavata isti primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, zato po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o zapolnjevanju pravnih pravil z zakonsko oziroma posamično analogijo.
Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko popravi znesek obračunanega DDV tudi davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Da je mogoče popraviti DDV...
357
Bistveno je, da je prav izvedba obravnavanih poslov (odsvojitve poslovnega deleža in pripojitve) ter s tem zloraba uporabljenih institutov omogočila obravnavane davčne učinke pri tožeči stranki ter na ta način odločilno vplivala na nastanek oziroma povečanje davčnih odhodkov. Enako velja za odhodke iz naslova obresti od izdanih obveznic. Tudi izdajo obveznic s strani tožeče stranke je omogočila prav izvedba obravnavnih poslov (prodaje poslovnega deleža in pripojitve), za katera se ugotavlja, da nista bila izpeljana oziroma sklenjena skladno z namenom, ki jima ga dajeta OZ ozirma ZGD-1. Zato se po presoji sodišča utemeljeno upošteva, da je Pogodba navidezna in da gre pri pripojitvi za zlorabo predpisov, to pa obenem pomeni, da njunih učinkov, ki se odražajo najprej v evidentiranju dobrega imena in izdaji obveznic pri tožeči stranki ter nato v zmanjševanju njenih odhodkov, ni mogoče davčno priznati.
Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža pomeni zakonit...
337
Kot izhaja iz vloge tožeče stranke z dne 29. 3. 2019, tožeča stranka v njej poziva davčni organ, da njen status normiranca po uradni dolžnosti spremeni v status zavezanca, ki ugotavlja davčno osnovo po dejanskih odhodkih, oziroma da ji omogoči popravek obračuna DDPO za leto 2018, in sicer zato, ker za priglašeni način ugotavljanja davčne osnove za leto 2018 ne izpolnjuje predpisanih pogojev. Ne gre torej za priglasitev prenehanja načina ugotavljanja davčne osnove DDPO na podlagi normiranih odhodkov oziroma za prepozno sporočeno odločitev. Zato ni podlage za zavrženje vloge kot vložene po roku na podlagi določb šestega odstavka 382. člena ZDavP-2.
Po določbah 54. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec v 12 mesecih od poteka roka za predložitev obračuna predloži popravek davčnega obračuna, če pozneje ugotovi, da je davčno obveznost izkazal previsoko ter predloženi popravek obrazloži. Če popravek ni utemeljen, davčni organ popravka ne sprejme...
835
Na podlagi 12. drugega odstavka 148. člena ZDavP-2 12 se davek lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. V obravnavi zadevi gre za tak primer. Tožnik se ni statusno preoblikoval, kot to možnost določa Zakon o gospodarskih družbah. Tožnik je bil kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz poslovnega registra, s čimer naj bi formalno prenehal opravljati svojo dejavnost. Iz okoliščin konkretnega primera pa izhaja, da je dejansko opravljanje njegove dejavnosti potekalo še naprej (na istem naslovu, z isto delovno silo in istimi osnovnimi sredstvi) preko novoustanovljene družbe B. d.o.o.. Zato je tudi po presoji sodišča bila tako dejansko prenesena dolžnikova dejavnost, ki jo je dolžnik tako brez prekinitve opravljal tudi naprej.
26
V izpodbijani odločbi je prišlo do nepravilne uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, s tem ko se je korigiralo stanje tožnikovega premoženja na začetku in na koncu inšpiciranega obdobja za terjatve, katerih obstoj ni sporen. Uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 ob ugotovljeni davčni zlorabi bi vodila v korekcijo nabavne vrednosti delnic ob končni odsvojitvi kapitala, v kolikor pravica do odmere po pravilih iz 125. in 126. člena ZDavP-2 še ni zastarala.
506
Rok za izdajo odmerne odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je inštrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato tudi po poteku tega roka izdati davčno inšpekcijsko odločbo. Namen tega roka je, da se zaradi zahtevnosti inšpekcijskih postopkov zagotovi daljši rok za izdajo odločbe, kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP in ne, da bi odločbe po poteku roka sploh ne bilo več mogoče izdati.
Izkazani so stiki med tožečo stranko in njenimi zaposlenimi s proizvajalci blaga v Indiji in na Kitajskem ter prejem blaga neposredno od tujih proizvajalcev. Računi za blago so izdani s strani posredniških družb, pri čemer je že njihova vsebina pomanjkljiva, predvsem pa je cena blaga na računih bistveno višja od cene, ki je izkazana na računih kitajskih oziroma indijskih proizvajalcev. Zato so stroški za blago bistveno višji in s tem...
31
Tožnica ugovarja, da je napačno razlogovanje toženke v izpodbijanem sklepu, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep ARSO 2016 zaradi odločitve v 3. točki izreka sklepa ARSO 2020. Sodišče pritrjuje tožnici v navajanju, da s sklepom ARSO 2020 (s katerim je bilo odločeno, da je za nameravani poseg - "Vgradnja povezovalnega kanala CO z dodajanjem armiranobetonske kinete..."- potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje) predhodni sklep ARSO 2016 (s katerim je bilo odločeno, da za nameravani poseg - "Izgradnja kanalizacije v okviru projekta "..."", ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja) ni bil razveljavljen ali odpravljen (pa tudi s katerimkoli drugim sklepom ne). Sklep ARSO 2016 je torej kljub pravnomočnosti sklepa ARSO 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka (zgolj) na podlagi pravnomočnega sklepa ARSO 2020 tožnici ni bila upravičena odreči vsebinske obravnave...
530
Predmet odločanja je odločba, izdana zoper tožnika kot dolžnikovega dolžnika na podlagi 175. člena ZDavP-2. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
325
Sodišče ne more preizkusiti same višine obrestne mere (1,6103%), saj ni razvidno, katere elemente je pri tem carinski organ upošteval in kje je dobil podatke, niti ni pojasnjeno, zakaj je carinski organ upošteval ročnost enega leta oz. ni razvidno, na kakšnih kriterijih oz. elementih je ugotovljena uporabljena obrestna mera, ki naj bi jo za leto 2009 določala ECB. Carinski organ teh podatkov sploh ni navedel in se tudi ne nahajajo v upravnem spisu, zato sodišče višine obrestne mere ne more preizkusiti.
33
Nakup lastnega poslovnega deleži je mogoče za davčne namene obravnavati kot prikrito izplačilo dobička le v primeru, če sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oziroma drugega načina obvladovanja družbe in če je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene.
Zgolj dejstvo, da je na podlagi izvedene prodaje poslovnega deleža družbi prišlo do nižje obdavčitve kot v primeru izplačila dobička, samo po sebi še ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja, saj ni izkazana neupravičena davčna korist kot eden od pogojev za utemeljitev zlorabe. Presoja navedenega instituta mora namreč temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti....