95
Prevoznik, ki je blago prevzel v Luki Koper, je to storil za končnega kupca, ki je s tem pridobil pravico razpolaganja na blagu pred prevozom (preko posredne posesti prevoznika). Vendar pa davčni organ tega dejstva niti ni ugotovil za vseh 35 obravnavanih prevozov, temveč le v 20 primerih. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kolikšen del tožniku odmerjenega in v plačilo naloženega DDV se pripiše tem preostalim primerom, o tem ni mogoče odločiti posebej.
127
Postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač se je vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi.
711
Tožnik je v tožbi in že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe navedel nova dejstva in predložil nov dokaz o tem, da je mu je bilo za isto odmerno obdobje naloženo plačilo davka v tujini (na Malti) ter navedel razloge, zakaj dejstev in dokazov ni navedel in predložil že v postopku izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Razlogi so prepričljivi in izkazani s predloženo odločbo malteških davčnih organov ter datumom njene izdaje, ki je po izdaji izpodbijane odločbe in pred izdajo drugostopne odločbe. In ker je obveznost plačila tujega davka, ki se ugotavlja in tožniku nalaga v plačilo s predloženo odločbo malteških davčnih organov, obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in ker je tožnik po nespornih podatkih spisov v napovedi uveljavljal odbitek oziroma oprostitev tujega davka, se po presoji sodišča pokaže, da dejansko stanje glede upoštevanja odbitka tujega davka ni bilo ugotovljeno popolnoma in pravilno.
889
Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 obravnavata isti primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, le da možnost popravka vežeta na drug časovni trenutek. Pogoj, da se obstoj in opravičenost terjatve v stečajnem postopku sploh ugotavlja, je ta, da upnik terjatev (pravočasno) prijavi. Iz navedenega jasno sledi, da je z vidika DDV prijava terjatve pogoj za to, da se ugotovi njen obstoj in (delno) neplačilo. Glede na takšno ureditev ni mogoče na davčni organ prevaliti obveznosti, da v postopku vračila davka ugotavlja obstoj terjatve, saj je ravno temu namenjen preizkus terjatve v stečajnem postopku. Prijava terjatve je torej formalni pogoj za uveljavljanje popravka obračuna davka oziroma za zmanjšanje davčne osnove na podlagi 39. člena ZDDV-1 in ne zgolj način dokazovanja obstoja terjatve.
843
V konkretnem primeru je sporen znesek odbitka tujega davka, ki je bil upoštevan pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2010. Pri tem je sporna višina zneska, od katerega je bil ta davek izračunan, in s tem vsebina pojma „dohodek“ iz potrdila hrvaškega davčnega organa, ki ga je tožnik predložil v ugovoru zoper informativni izračun in za katerega trdi, da ne prestavlja celotnega zneska (plače), izplačanega za delo na Hrvaškem in s tem celotnega zneska, ki je bil obdavčen na Hrvaškem in ki se kot takšen upošteva pri izračunu spornega odbitka davka, plačanega v tujini, temveč da gre za znesek (plače), ki je že zmanjšan za prispevke. Okoliščine, ki vplivajo na višino davčne osnove, od katere je bil plačan davek na Hrvaškem, in s tem na višino odbitka tujega davka, ki se upošteva pri davčni odmeri, niso bile presojene, oziroma to vsaj iz razlogov davčnih odločb ni razvidno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo...
379
Določilo 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDO o oprostitvi davka je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. V tem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, sicer v solasti tožnika, kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.
348
Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 pomeni konkretizacijo 5. člena ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na odločanje na podlagi verjetno izkazanih dejstev, oz. vsebuje pooblastilo za odločanje na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Dejstvo, da gre za postopek ocene davčne osnove kaže, da dejanske davčne osnove v danem primeru ni mogoče pravilno in popolno ugotoviti. Posledično je davčni organ pooblaščen določiti davčno osnovo z oceno. Postopek ocene davčne osnove pomeni odstop od temeljnega načela davčnega postopka, to je načela materialne resnice kot temeljne podlage za odločanje v konkretnih zadevah.O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oz. za odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Gre za načelo proste presoje dokazov (73. člen ZDavP-2, 10. člen ZUP), ki organ zavezuje tudi v...
109
Sodišče se sicer strinja s toženko, da pretečenih rokov praviloma ni mogoče podaljšati. Vendar to ne more veljati za primere, kadar rok z učinkom za nazaj podaljša zakon oziroma določi drugačen rok, kot je bil prvotno določen za isto opravilo. Ravno to pa je bilo storjeno s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, ki izrecno določa, da je rok za vložitev vloge za dodelitev subvencije, ne glede na rok, določen v 16. členu ZIUOOPE, 10. december 2020. Taka je tudi ustaljena praksa naslovnega sodišča3. Iz sistemske uvrstitve te določbe v poglavje z naslovom „Odstop od določb določenih zakonov“ in njene jezikovne razlage namreč jasno izhaja, da učinkuje retroaktivno, tj. tudi na tiste zadeve, o katerih v času, ko je zakon stopil v veljavo, še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem ni kršen 156. člen Ustave, saj retroaktivno učinkovanje v tem primeru določa zakon, v pridobljene pravice pa ni poseženo.
103
Zgolj nižje izplačilo odškodnine iz razlogov poplačila tožnikovega davčnega dolga ne more biti razlog za uporabo določbe tretjega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.
508
Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita.
Iz obrazložitve odločb davčnih organov ni razvidno, kaj razumeta pod pojmom navideznega pravnega posla oz. kaj razumeta pod pojmom zlorabe predpisov. Davčna organa institutov materialnega prava (tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2) nista uporabila v skladu z njegovo vsebino.
Davčni organ se mora opredeliti in pojasniti konkretne okoliščine, na podlagi katerih ocenjuje, da gre za navidezne posle, pri čemer mora konkretno pojasniti, katera dejstva so za to pravno podlago odločilna in zakaj ugotovljeno...