954
ZDDV-1 ne določa, da ima davčni zavezanec pravico do popravka obračunanega DDV (že) v primeru, če transakcije niso plačane. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Tudi po presoji sodišča je iz smisla in namena navedene zakonske določbe razumeti, da mora davčni zavezanec svoje terjatve prijaviti v stečajni postopek.
777
O znižanju ali oprostitvi plačila davčnega odtegljaja, ki se uveljavlja pred izplačilom dohodka na podlagi 260. člena ZDavP-2 oziroma o vračilu davčnega odtegljaja na podlagi 262. člena ZDavP-2, se odloča brez posebnega ugotovitvenega postopka (drugi odstavek 73. člena ZDavP-2) oziroma po skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP) le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi. Pri odločanju o zahtevku za oprostitev oziroma za vračilo davčnega odtegljaja gre za postopek, ki se vodi samostojno in ki se, čeprav se nanaša na izplačilo dohodka, ki je bil predmet presoje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora...
892
Tožbeno stališče, da gre v obravnavanem primeru za položaj, primerljiv z dokapitalizacijo družbe, ne drži. Čeprav se z vplačilom naknadnih vplačil poveča premoženje družbe, se z njim skladno z zakonsko ureditvijo ne poveča njen osnovni kapital, prav tako pa ostane po izvršnem vplačilu nespremenjen družbenikov poslovni delež. Ker so naknadna vplačila vložek v (lastni) kapital družbe, ki se bilančno izkazuje v lastnem kapitalu (kot kapitalska rezerva) in ne kot obveznost družbe, pa jih, drugače kot meni tožena stranka, tudi ni mogoče opredeliti kot posojilo.
116
Za odločitev je bistvenega pomena vprašanje, ali je bil tožnik kot lastnik obstoječega objekta obremenjen s spornim komunalnim prispevkom skladno z zahtevami sedmega odstavka 79. člena v povezavi z 80. členom ZPNačrt.
Zavezancu se lahko naloži v plačilo komunalni prispevek le skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to javno dajatev zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti (npr. trenutek priključitve na komunalno omrežje). Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je zavezanec dolžan plačati v tedaj predpisani višini.
31
V pogodbah o zaposlitvi so imeli delavci glede kraja opravljanja dela določeno, da bo delavec delo opravljal v poslovnih prostorih družbe in zunaj poslovnih prostorov oziroma sedeža družbe - območje dejavnosti delodajalca doma oziroma v tujini. Glede na navedeno so bili delavci napoteni na začasno delo v tujino, kar posledično pomeni, da je davčni organ na podlagi potnih nalogov izplačane zneske pravilno obdavčil kot dohodek iz zaposlitve, tožniku kot izplačevalcu dohodka pa odmeril akontacijo dohodnine.
362
Zadošča pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Ob izdaji začasnega sklepa iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčnim organom ni več treba izkazovati pričakovanja, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali preveč otežena, kot se je to zahtevalo pred spremembo, temveč se takšna nevarnost glede na višino pričakovane obveznosti očitno domneva.
834
Z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa, v skladu s 44. členom ZustS, pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno...
860
Razveljavitev 193. člena ZUJF je začela skladno s 43. členom ZUstS učinkovati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča, to je 7. 3. 2015, kot pravilno navaja toženka. Pravilno in skladno s podatki spisov pa tudi ugotavlja, da je bilo ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o sporni odmeri davka že pravnomočno odločeno. To tudi po presoji sodišča pomeni, da določbe ZUstS, ki jih toženka navaja, izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča. Navedene določbe je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, zato tudi po presoji sodišča ni pravne podlage, da se, četudi z izrednim pravnim sredstvom, poseže v že pravnomočno odmerno odločbo, kot želi tožnik.
31
Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da pogoji za predlagano spremembo ODRF niso izpolnjeni, saj bi to pomenilo neučinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra. Vendar pa toženka, kot utemeljeno uveljavlja tožnik, izpodbijane odločbe ni obrazložila tako, da bi bil mogoč njen preizkus.
31
Tožniku je bila z izpodbijano odločbo za leto 2010 odmerjena letna dohodnina. Letna dohodnina je napovedni in odmerni davek, pri čemer veljajo določene posebnosti, tj. informativni izračun dohodnine po tretjem odstavku 267. člena ZDavP-2 velja za napoved, če pa davčnemu zavezancu informativni izračun ni bil vročen do predpisanega roka, mora davčni zavezanec rezident do 31. julija tekočega leta za preteklo leto vložiti napoved za odmero dohodnine po šestem odstavku istega člena. Tožniku informativni izračun dohodnine do 15. 6. 2011 ni bil vročen, zato bi bil moral, do 31. 7. 2011 vložiti napoved za odmero dohodnine, česar ni storil. Po presoji sodišča je s tem jasno izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 125. člena v zvezi s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2: dan, ko bi bilo treba dohodnino v tožnikovem primeru napovedati, je 31. 7. 2011, to pa je hkrati dan, ko je zastaranje odmere prvič začelo teči.