31
In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2.
Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.
382
Eno izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi, predstavlja ravnanje soglasodajalca, ki o soglasju, h kateremu je bil pozvan, sploh ni odločil, kar kot rečeno pomeni, da je odločanje po vsebini zavrnil.
Organ bi po presoji sodišča tožnikoma glede na takšno procesno situacijo rok za pridobitev zahtevanega soglasja moral podaljšati, primarno pa pojasniti, zakaj v tem primeru šteje, da je zahtevano soglasje sploh potrebno ter po tem, če bi ugotovil, da je soglasje potrebno, to zahtevati z jasno opredelitvijo, na kaj se mora soglasje nanašati ter s tem v zvezi tudi navesti relevantno pravno podlago oziroma bi moral v skladu z načelom prvega odstavka 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, potrebno soglasje z jasno opredelitvijo, na kaj se mora to nanašati, sam zahtevati od pristojnega soglasodajalca.
31
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
801
Iz besedne razlage 148.člena ZDavP-2 izhaja, da se davek v primeru prenesene dejavnosti brez statusnega preoblikovanja lahko izterja tudi od druge osebe, kar pomeni, da se v teh primerih lahko izterja ali od povezane ali od druge osebe. Niti razumnega razloga niti razumne razlage sodišče ne najde za tolmačenje, kot ga ponuja tožnik in po katerem bi se po prvem delu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 lahko izterjalo davek iz premoženja povezanih oseb, po drugem pa zgolj od drugih oseb, ki niso tudi povezane. Ob takšni tožnikovi razlagi bi bile povezane osebe v ugodnejšem položaju glede možnosti izogiba plačila davkov, brez da bi za to obstajal upravičen razlog.
88
Po vsebini gre dejansko za stroške odvetnika, sodnega izvedenca in sodne takse. Uveljavljani stroški ne izkazujejo narave katerega izmed davčno priznanih stroškov po 1. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 oziroma da ne gre za vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih plača zavezanec.
315
Morebitni ukrepi izvorne države (kaznovanje z doživljenjskih zaporom ali kaj hujšega) ne sodijo med dejanja preganjanja.
Nobeno opravljanje vojaške službe zunaj spopada, ne glede na razlog, ne more spadati na področje uporabe pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V Eritreji ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, na kar se mora nanašati zavrnitev služenja vojaškega roka. Zato v obravnavani zadevi ne gre za dejanja preganjanja po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za dejanje preganjanja na podlagi navedene zakonske določbe torej ne zadostuje.
V obravnavani zadevi niso individualno in konkretno izkazani ne razlogi za preganjanje ne lastnosti dejanj preganjanja; zato tudi ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu.
812
UPRS sodba I U 1200/2012
V zadevi je sporno, ali je davčni organ tožniku utemeljeno dodatno odmeril dohodnino v obnovljenem postopku za leti 2007 in 2008. Tožnik je namreč od A. d.o.o. v letu 2007 prejel 11.980,000,00 EUR in v letu 2008 9.700,000,00 EUR, podlaga za izplačilo pa naj bi bila odpoved pravicam iz opcijske pogodbe, v smislu odsvojitve opcije kot izvedenega finančnega instrumenta, ki bi bila kot taka na podlagi 32. člena ZDoh-2 oproščena plačila dohodnine. Odločitev je odvisna od tega, kako se presoja sklenjeni dogovor, ki je temelj za izplačilo. Na podlagi vseh pridobljenih podatkov je bilo treba ugotoviti, ali je pri tem pravnem poslu šlo za davčno optimizacijo, kar je legitimen cilj vsakega subjekta, ali pa je šlo za sklepanje poslov oziroma transakcij z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka, oziroma za davčno zlorabo. Tudi po presoji sodišča je bil edini razlog za sklenitev obravnavanega dogovora izogibanje davčnim obveznostim, družba A. d.o.o. pa je tožniku tako...
904
Ni sporno, da je tožnik v skladu s pogodbo sporno družbo kupil za kupnino 600,00 EUR. V napovedi za odmero davka, ki jo je vložil sam, je kot odsvojitveno vrednost deleža družbe navedel znesek 7.500,00 EUR. Spora tudi ni, da je zavezanec za davek v družbi, ki jo je kupil in nato podaril sinu in poslovnemu partnerju, najel posojilo v znesku 7.497,00 EUR in obveznost plačevanja z aneksom k posojilni pogodbi prenesel na nova družbenika družbe. Tudi po mnenju sodišča zato omenjeni znesek predstavlja vrednost družbe ob odsvojitvi deleža sporne gospodarske družbe, ki se v skladu z določili ZDoh-2 upošteva pri odmeri davka od dobička iz kapitala.
504
Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila (višjega cenovnega razreda), ne da bi bil za to registriran in ne da bi bilo opravljanje te dejavnosti vključeno v poslovni izid in s tem v predpisane davčne obračune za omenjeno davčno obdobje. Takšen zaključek temelji na podatkih iz davčnih evidenc in iz registra motornih vozil in prometnih listin, ki jih je pridobil davčni organ po uradni dolžnosti in ki jim tožnik v tožbi ne ugovarja. Iz evidence MRVL sledi, da je tožnik osebno v letu 2007 kupil, registriral in nato v kratkem času po nakupu (na način komisije) prodal skupno devet vozil različnim kupcem osebnih avtomobilov. Teh vozil je bilo v inšpiciranem obdobju skupno štirinajst, na leto povprečno pet do šest, kar zadošča tako za službene kot osebne potrebe tožnika, oziroma ne izkazuje potrebe po tem, da bi tožnik poleg že omenjenih vozil zgolj zaradi lastnih oziroma družinskih potreb kupoval in takoj zatem tudi prodal še več drugih avtomobilov.
33
Obrazložitev izpodbijane odločbe ne daje odgovora na dilemo, ali je med količinami tudi odpadna embalaža, za katero velja izjema po drugem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo. Ne da se razbrati, ali so te količine vključene ali izključene; ali jih zbrana odpadna embalaža, to je 352,22 tone, obsega. Povedano pomeni le eno: odločbe ni mogoče preizkusiti. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP; tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Izostanek obrazložitve ne dopušča tehtanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.