|
|
|
Obstoj oziroma navedba veljavnega transakcijskega računa upravičenca, na katerega bo nakazan morebiten znesek vračilo, je obvezna sestavina zahtevka za vračilo trošarine.
|
Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je torej mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni organ kakorkoli ugotavljal, ali je tožnik za lastni poslovni delež plačal preveč (torej morebitne razlike med tržno in pogodbeno ceno) in bi torej po vsebini šlo za prikrito izplačilo dobička, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da celoten znesek kupnine pomeni izplačilo dobička.
|
Tožnik se v tožbi sklicuje, da bi bili nadaljnji postopki zoper neplačnike ekonomsko neupravičeni. Davčni organ je na podlagi 76. člena ZDavP-2 pravilno štel, da je tožnik tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Za konkretni postopek to pomeni, da je na tožniku dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za odpis terjatev pod pogoji iz šestega odstavka 21. člena ZDDPO-2.
|
Toženka v obrazložitvi nekonkretizirano ugotavlja, da sta navedeni podjetji povezani preko lastnikov in prokuristov ter pavšalno ugotavlja, da opravljata enako dejavnost, česar pa konkretno ne obrazloži. Ni konkretno ugotovljeno, katero dejavnost navedeni podjetji dejansko opravljata in ne gre zgolj za dejavnost, navedeno v statutu in v registru. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni določno ugotovljeno, kako naj bi potekalo usklajeno delovanje navedenih podjetij in na katerem upoštevnem trgu oz. sosednjih trgih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanja pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih.
|
V ponedeljek, 22. 1. 2024, smo od 12.00 do 16.00 zaznavali motnje v delovanju spletnih aplikacij FURS zaradi težav v omrežju HKOM.
|
|
The corrigendum does not concern the English version.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
V skladu z določbo 157. člena ZDavP-2 v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov, v danem primeru odločbe o odmeri DDPO in akontacije DDPO. Ker je predmet presoje tega upravnega spora pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, tožnikovi ugovori kršitve sorazmernosti, poseg v pravico do zasebne lastnine, poseg v svobodno gospodarsko pobudo in retroaktivne veljavnosti določbe četrtega odstavka 4. člena ZDTon, ki se nanašajo na citirano odmerno odločbo, na pravilnost izpodbijanega sklepa nimajo vpliva.
|
Za primer oslabitve osnovnih sredstev v zakonu ni drugih določb, zato so za ta primer relevantne določbe SRS (2016) 17, ki predpisujejo način oziroma postopke, na podlagi katerih organizacija opravi slabitev ter s tem zagotavlja, da knjigovodska vrednost opredmetenih (in neopredmetenih) osnovnih sredstev ne bi presegla njihove nadomestljive vrednosti. Po SRS 17.1. je sredstvo oslabljeno takrat, kadar knjigovodska vrednost presega njegovo nadomestljivo vrednost in da organizacija v tem primeru pripozna izgubo zaradi oslabitve v znesku razlike med knjigovodsko vrednostjo in nadomestljivo vrednostjo sredstva. Pri tem se po določbah SRS 17.8. kot nadomestljiva vrednost šteje poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, ali vrednost pri uporabi, odvisno od tega, katera je večja.
|
Tako iz izpodbijane odločbe kot tudi iz drugostopenjske odločbe ni jasna pravna podlaga, na katero sta se organa oprla pri ugotovitvi, da je tožnik podjetje v težavah. V izpodbijani odločbi se tozadevno sicer omenja (b) alineja 18. točke 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrstah pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe, kar ni logično, glede na to, da se cit. alineja nanaša na družbe, v katerih vsaj nekaj članov nosi neomejeno odgovornost za obveznosti družbe. Tožnik je namreč družba z omejeno odgovornostjo, kar bi kazalo na možnost uporabe (a) alineje cit. določila. Vendar pa tudi drugostopenjski organ tega ni razjasnil, saj se je v svoji odločbi ves čas le nespecificirano skliceval na 18. točko 2. člena Uredbe.
|
Glede na to, da je revizijsko sodišče pogodbe o preužitku opredelilo za neobdavčljive odsvojitve kapitala skladno z 2. točko 95. člena ZDoh-2, posledično po presoji sodišča v primeru odsvojiteljev po pogodbah o preužitku ne morejo priti v poštev določila o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2. Ta institut je bil na novo uveden z ZDoh-1 zaradi omilitve posledic široke opredelitve pojma odsvojitve kapitala. Kadar bi bile posamezne odsvojitve obdavčene, lahko z uveljavljanjem odloga odsvojitelj doseže, da se njegova davčna obveznost v trenutku odsvojitve ne ugotavlja. Odsvojitve po pogodbah o preužitku pa se, kot rečeno, po 95. členu ZDoh-2 štejejo za neobdavčljive.
|
O razlogih za zavrnitev tožničine cenitve in o načinu izračuna vrednosti ob pridobitvi je prvostopenjski organ s pozivom z dne 30. 9. 2019 obvestil tožnico, pooblaščenec tožnice pa je organu posredoval odgovor po elektronski pošti z dne 11. oktobra 2019, v katerem je s pomočjo cenilca tožnica podala ugovor glede ustreznosti s strani prvostopenjskega organa izbranih transakcij. V tem ugovoru prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril je obrazloženo pojasnila, zakaj meni, da najmanj dve od štirih prodaj, ki jih je v oceni vrednosti upošteval prvostopenjski organ, nista ustrezni primerljivi transakciji. Prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril.
|