modro poslovanje....

Ni sporno, da je tožnici bila prisojena meseča renta zaradi izgubljenega dohodka za večletno obdobje, kot nadomestilo zaradi izgube na dohodku. Zato očitek tožbe, da tožnica ni dolžna plačati dohodnine od tako prejetega dohodka, nima podlage v ZDoh-2. Prejeti dohodek pa tudi ni mogoče upoštevati pri letnih odmerah dohodnine, kot zmotno meni tožnica, ko navaja, da bi bilo to zanjo bolj ugodno in da do davčnega bremena iz naslova rent v tem primeru sploh ne bi prišlo. Kot izhaja iz 15. člena ZDoh-2 se dohodek obdavči v davčnem obdobju, v katerem je bil dejansko prejet, kar pa je bilo v primeru tožnice v letu 2018. Zato je davčni organi v letu 2018 izplačani znesek rent zaradi izgube dohodka po sodni odločbi pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2018. Za primere, ko je dohodek zavezancem iz delovnega razmerja v davčnem letu izplačan na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, 120. člen ZDoh-2 narekuje uporabo instituta povprečenja.

Ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.

Tožnik izračunu prihodkov niti ne ugovarja, temveč trdi, da so bili odlivi s fiduciarnega računa, ki se vsi upoštevajo kot zasebna poraba in s tem kot prihodki tožnika, med drugim namenjeni poplačilu računov. V tem pogledu pa odgovora ni, čeprav je po presoji sodišča ugovor relevantne narave, saj se tožnik v tej zvezi sklicuje na izdana računa in na tam zapisano klavzulo, po kateri se plačilo računov opravi iz nakazane odškodnine.

Čim gre pri vzpostavitvi poslovanja z družbo A. za vzpostavitev zadevnega vmesnega člena in kar je po po presoji sodišča izkazano, je s tem izkazano tudi vedenje tožeče stranke o davčni goljufiji, ki naj se z vmesnim členom prikrije. Vzpostavitev vmesnega člena oziroma okoliščine, ki to izkazujejo, so objektivne narave in torej ne gre zgolj za domneve in so zato po presoji sodišča zadostna podlaga za nepriznanje odbitka vstopnega DDV iz razloga povezanosti transakcije, na katero se tožeča stranka sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka vstopnega DDV.

Tožnik je že v davčnem postopku ugovarjal, da ni prejel nobenega dohodka, tudi v naravi ne in da ne gre za odpust dolga v višini 30.379,05 EUR, tudi ne gre zmanjšanje tožnikove obveznosti. Tožnik je zatrjeval, da sporni znesek 30.379,05 EUR predstavlja znižanje kredita za višino valutnih tveganj oz. tečajnih razlik (zaradi nihanja tečaja SCF glede na EUR) na višino poštene tržne vrednosti in da ne gre za odpis dolga ter tudi ne za dohodke, kot jih opredeljuje 105. člen ZDoh-2, sploh pa ne za dohodke, prejete v naravi. Valutna tveganja oz. tečajne razlike pa niso predmet obdavčenja. Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih ugovorov, da izhaja sporni znesek 30.379,05 EUR iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je tožnik prejel kredit v denarju in ga mora tudi vrniti v denarju, če pa ga vrne z diskontom (odpis preostanka kredita), določen znesek v denarju ne bo plačan. Tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja navedba, da gre za: "odpis...

FURS začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v zakonsko predpisanih rokih. V skladu s 156. členom ZDavP-2 postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. To pomeni, da je FURS poleg izterjave davčnih obveznosti pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, med katere sodijo tudi vračila preveč plačanih javnih sredstev. Gre predvsem za obveznosti, ki jih na primer z upravnim aktom odmerijo organi, pristojni za odmero posamezne obveznosti. Mednje sodita tudi vdovska pokojnina in letni dodatek. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi, ko je šlo za...

Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.

Razlogi, ki jih v zvezi s pričakovano davčno obveznostjo vsebuje obrazložitev izpodbijanega sklepa, so v zadostni meri pojasnjeni, v njih pa se povzemajo ugotovitve, zbrane v postopku davčnega nadzora, iz katerih izhaja, da je tožnik dosegel obdavčljiv promet 50.000,00 EUR v mesecu marcu 2020 z izdajo računa 5/2020 z dne 10. 3. 2020. Pričakovana davčna obveznost, kot jo je ugotovil davčni organ v postoppku davčnega nadzora, obstoji, tožnik pa s povsem pavšalnimi ugovori tega ni uspel izpodbiti, ter presega 50.000,00 EUR.

Prvostopenjski organ se je v ugotovitvenem postopku oprl predvsem na podatke, ki jih je pridobil od slovaškega davčnega organa in na ugotovitve v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi C., d.o.o., pa tudi na tožnikovo izpoved dne 16. 1. 2018, ki je tožnik ni podal kot stranka v postopku in v trenutku podajanja te izjave niti ni vedel, da je stranka v postopku. Sodišče tako ugotavlja, da bi tožnik v okoliščinah tega primera moral biti obveščen in bi se mu le na ta način v ustrezni miri zagotovile vse njegove zgoraj predstavljene procesne pravice. Vključitev tožnika v fazo postopka, ko je organ svoj ugotovitveni postopek že zaključil in je o tem tudi že imel pripravljen pisni dokument - zapisnik, ki je po vsebini praktično identičen odločbi, je ravnanje organa, ki tožniku ne zagotavlja zadostni nivo pravic v ugotovitvenem postopku.

Ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZDavP-2 se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka kot zavezancem za davek in davčnim organom in ne med davčnim zavezancem in davčnim organom. V davčnih zadevah, v katerih določen davek ni bil plačan za davčnega zavezanca se po ugotovitvi dodatne obveznosti plačnika davka v postopku DIN praviloma izvede ustrezen postopek dodatne odmere tega davka samemu davčnemu zavezancu. Gre za dva ločena postopka, v katerih odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan.