V konkretnem primeru ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2017. Tožnica pa s tožbo zasleduje prav tak izid postopka. Primarno zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in na podlagi 65. člena ZUS-1 samo odloči tako, da ugotovi, da je bil davek že plačan in isti postopek (ponovno) ustavi. Tožnica torej od sodišča v bistvu zahteva enako odločitev, kot jo je že sprejel davčni organ, tj. ustavitev postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je bil davek že plačan. Odprava sklepa o ustavitvi postopka in ponovna ustavitev postopka z vidika tožničinega pravnega položaja pomeni popolnoma enak rezultat. Tožničin pravni položaj se torej v primeru ugoditve tožbi ne bi v ničemer izboljšal oziroma spremenil, tudi ne v primeru, da bi bila ugotovitev, da je bil davek že plačan, del izreka odločbe oziroma sodbe.

Zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 je za vsako od obveznosti začel teči s potekom roka, ki je bil za plačilo vsake posamezne obveznosti določen z odmernimi odločbami, pretrgan pa je bil še pred potekom petletnega zastaralnega roka, in sicer z izdajo sklepov o davčni izvršbi na tožnikove premičnine. Izdaja sklepa o davčni izvršbi namreč predstavlja uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izvršitev obveznosti, ki ima po drugem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2 za posledico pretrganje zastaranja in s tem vnovičen začetek teka zastaralnega roka. Davčni dolg, zavarovan s hipoteko, v poplačilo katerega je bil še pred njegovim zastaranjem vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, po zakonu ne more prenehati s potekom absolutnega zastaralnega roka (po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2) oziroma z odpisom zaradi zastaranja pravice do izterjave (po četrtem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka...

Pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in nosilca poslovne dejavnosti pravno nista ločeni, kar pomeni, da obveznost z izbrisom dolžnika (samostojnega podjetnika posameznika) iz sodnega registra ne preneha, ampak se izterja iz premoženja dolžnika kot fizične osebe. Četudi bi morala biti sankcija za prekršek po določbi tretjega odstavka 14.b člena ZP-1 v izreku prekrškovne odločbe naložena tožnici kot fizični osebi, ki je bila nosilec statusne oblike, ta pomanjkljivost ne ovira izvršitve odločbe. Navedba statusa kršitelja namreč ne vpliva na identifikacijo zavezanca za izpolnitev obveznosti, zoper katerega je po določbah ZDavP-2 mogoče začeti postopek davčne izvršbe. V vsakem primeru je nosilec obveznosti tudi po prenehanju dejavnosti še vedno isti pravni subjekt - v obravnavanem primeru tožnica, zoper katero je bila zaradi neprostovoljnega plačila dolgovanih obveznosti z izpodbijanimi sklepi v skladu z zakonom začeta davčna izvršba.