Pravni standard subjektivnega elementa ("vedel" oziroma "bi moral vedeti") ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje v goljufiji sistema DDV, drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo na to, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). V slednjem primeru takšne okoliščine tudi terjajo aktivno ravnanje davčnega zavezanca. V primeru ko zavezanec ni imel vedenja, se mu pa očita, da bi moral vedeti, da gre v določenem primeru za zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV, je subjektivni element izkazan v dveh primerih: prvič, če to izhaja iz ugotovljenih dejstev in okoliščin, povezanih v smiselno celoto, ki s potrebno stopnjo prepričanja revidentu omogočajo sklepanje, da so bile transakcije, na katere...

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

V obravnavanem primeru je vprašanje, ali so v predloženih računih navedene vse potrebne sestavine, dejansko in ne pravno. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje ustreznosti računov ni ugotavljalo le na podlagi njihove vsebine, ampak tudi v povezavi s podatki v pogodbah o opravljanju storitev, specifikacijah in končnih obračunih, ki jih je v davčnem postopku predložil revident. Ob takem pravilnem materialnopravnem izhodišču, ki mu revident ne oporeka, niti ne problematizira razumevanja tega, kdaj je šteti, da je določena vrsta storitve opredeljena v zadostni meri, ali tega, kdaj je zadostno opredeljen obseg izvedene storitve, pomeni v reviziji izraženo nestrinjanje z ugotovljenimi pomanjkljivostmi predloženih listin nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, na katerem temelji uporaba materialnih določb ZDDV-1 oziroma Direktive 2006/112/ES glede uveljavljanja pravice do odbitka DDV.