Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen. Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke,...

79. člen Pravilnika o DDV je treba razlagati tako, da davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico praviloma z listinami, ki so izrecno navedene v tej določbi, to je z računom, prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa oz. v primeru iz drugega odstavka tega člena, tudi s pisno izjavo o prevozu blaga. Ni pa navedena določba podlaga, da tožnik navedenega odločilnega dejstva, to je, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, sploh pa v primeru, kot je obravnavni, ko so bile navedene listine predložene, pa te medsebojno niso usklajene, ne bi mogel dokazovati tudi z drugimi dokazi, kar mu izrecno omogoča 77. člen ZDavP-2.

Glede na okoliščine, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ (denimo odsotnost tožnikovih tabel v predmetni poslovni zgradbi, odsotnost tožnikovega prejemanja faktur za najem poslovnih prostorov, česar tožnik ne zanika), sodišče ne more slediti tožniku. Tudi tožnikovo navajanje, da za svojo dejavnost ne potrebuje skladišč in parkirnih prostorov, ampak da se njegovi posli vodijo pisarniško na sedežu, ni kredibilno. Prvostopenjski davčni organ je zadostno utemeljil, da tožnik pisarne nima. Zatorej tudi posledično ne more niti „pisarniško“ poslovati. Tožnik naj bi sončnične tropine prevzel na svojem naslovu, kar je z žigom in podpisom potrdil poslovodja tožnika na CMR listinah, pri čemer pa so bili ti podatki drugačni od tistih, na CMR listinah, ki so bile priložene računom, ki jih je tožnik izdal hrvaškim kupcem. Navedeno ob upoštevanju, da na tožnikovem sedežu ni kapacitet za sprejem takšnih količin blaga, daje podlago za zaključek, da podatki...