Baza informacij za delovanje Partnerjev Mreže Modro Poslovanje

z teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 13(A)(1)(b) ali (c) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, je treba razlagati tako, da se ne uporablja za dejavnost prevoza organov in vzorcev človeškega izvora zaradi medicinske analize ali zdravstvene ali terapevtske oskrbe, ki jo opravlja tretji neodvisni ponudnik, katerega storitve so zajete v povrnitev stroškov klinikam in laboratorijem v okviru socialne varnosti. Taka dejavnost zlasti ne more biti predmet oprostitve DDV glede storitev, tesno povezanih z zdravstvenimi storitvam, kot so določene v navedenem členu 13(A)(1)(b), ker te tretje neodvisne osebe ni mogoče opredeliti kot „osebo javnega prava“ niti ne ustreza opredelitvam „bolnišnica“, „center za zdravljenje“ ali „center za diagnostiko“ ali druge „uradno priznane ustanove podobne vrste“, ki delujejo pod socialnimi pogoji, primerljivimi s pogoji, ki veljajo za osebe javnega prava.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1.      Člen 1(3) Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS je treba razlagati tako, da izpolnjuje pogoje za neposredno učinkovanje, ki posameznikom omogoča, da se nanj sklicujejo pred nacionalnim sodiščem v sporu z državo članico.

2.      Člen 30 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje praksi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, po kateri se dajatev ob registraciji, plačana ob uvozu motornih vozil iz drugih držav članic, ne vrne, čeprav se zadevna vozila, ki niso bila nikoli registrirana v tej državi, izvozijo naprej v drugo državo članico.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

4.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko davčna uprava za uporabo člena 4(3) PEU, člena 325 PDEU ter členov 2, 250(1) in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da bi dokazala obstoj zlorabe na področju davka na dodano vrednost, brez vednosti davčnega zavezanca uporabi dokaze, pridobljene v okviru še ne končanega vzporednega kazenskega postopka, na primer s prestrezanjem telekomunikacij in zasegom elektronske pošte, če pridobitev teh dokazov v okviru navedenega kazenskega postopka in njihova uporaba v okviru upravnega postopka ne kršita pravic, zagotovljenih s pravom Unije.

V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, mora nacionalno sodišče, ki nadzira zakonitost odločbe, s katero je bil odmerjen davek na dodano vrednost in ki temelji na takih dokazih, v skladu s členi 7, 47 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah preveriti, prvič, ali so bila preiskovalna sredstva, kot sta prestrezanje telekomunikacij in zaseg elektronske pošte, določena z zakonom in nujna v okviru kazenskega postopka, in drugič, ali je bila uporaba dokazov, pridobljenih s temi sredstvi, s strani navedene uprave tudi dovoljena z zakonom in nujna. Prav tako mora preveriti, ali je bil davčnemu zavezancu v skladu s splošnim načelom spoštovanja pravice do obrambe v upravnem postopku omogočen vpogled v te dokaze in ali mu je bilo omogočeno, da se o njih izjavi. Če ugotovi, da ta davčni zavezanec te možnosti ni imel ali da so bili ti dokazi pridobljeni v okviru kazenskega postopka ali uporabljeni v okviru upravnega postopka s kršitvijo člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, mora nacionalno sodišče te dokaze zavrniti in navedeno odločbo odpraviti, če ta zato nima podlage. Te dokaze je treba zavrniti tudi, če to sodišče ni pristojno preveriti, ali so bili v okviru kazenskega postopka pridobljeni v skladu s pravom Unije ali če na podlagi nadzora, ki ga je že opravilo kazensko sodišče v okviru kontradiktornega postopka, ne more vsaj preverit