Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Člena 2, točka 1, in 10(2) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 1999/59/ES z dne 17. junija 1999 in nato z Direktivo Sveta 2001/115/ES z dne 20. decembra 2001, je treba razlagati tako, da se izdaja vozovnic letalske družbe obdavči z davkom na dodano vrednost, kadar potniki vozovnic, ki so bile izdane, niso uporabili in za njih ne morejo prejeti povračila.
2. Člena 2, točka 1, in 10(2), prvi in drugi pododstavek, Šeste direktive 77/388, kakor je bila spremenjena z Direktivo 1999/59 in nato z Direktivo 2001/115, je treba razlagati tako, da je treba davek na dodano vrednost, ki ga je kupec plačal ob nakupu letalske vozovnice, ki je ni uporabil, obračunati, ko letalska družba ali tretja oseba, ki ravna v njenem imenu in za njen račun, ali pa tretja oseba, ki ravna v svojem imenu, vendar za račun letalske družbe, prejeme plačilo za vozovnico.
3. Člena 2, točka 1, in 10(2) Šeste direktive 77/388, kakor je bila spremenjena z Direktivo 1999/59 in nato z Direktivo 2001/115, je treba razlagati tako, da če tretja oseba v okviru franšizne pogodbe trži vozovnice letalske družbe za njen račun in ji za vozovnice, ki so bile izdane in katerih veljavnost je potekla, nakaže pavšalni znesek, ki se izračuna kot odstotek letnega prometa, ustv