Baza informacij za delovanje Partnerjev Mreže Modro Poslovanje

VI – Predlog

64.      Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Högsta förvaltningsdomstol, odgovori:

Člen 49 PDEU, ki se uporablja v primeru, kakršen je v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero država sedeža matične družbe ne priznava pravice do odbitka za negativno tečajno razliko, ki se upošteva pri kapitalskem dobičku ali izgubi iz lastniških deležev v družbi s sedežem v drugi državi članici, če v državi sedeža matične družbe velja ureditev, ki pri izračunu davčne osnove ne upošteva kapitalskih dobičkov ali izgub, ustvarjenih iz takih deležev.

1.      Člene 2(1), 9 in 11 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da so storitve, ki jih opravi matična družba s sedežem v tretji državi za svojo podružnico s sedežem v državi članici, obdavčljive transakcije, če je podružnica del skupine za DDV.

2.      Člene 56, 193 in 196 Direktive 2006/112/ES je treba razlagati tako, da je v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem matična družba, ki je v tretji državi, opravlja odplačne storitve za podružnico iste družbe s sedežem v državi članici, pri čemer je ta podružnica članica skupine za DDV v tej državi članici, ta skupina za DDV kot prejemnik teh storitev dolžna plačati DDV, za katerega je nastala obveznost obračuna.

Člen 5(7)(a) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/ES) je treba razlagati tako, da se uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem občina začne uporabljati zgradbo, ki jo je dala zgraditi na svojem zemljišču in ki jo v 94 % uporablja za dejavnosti, ki jih opravlja kot organ oblasti, in v 6 % za dejavnosti, ki jih opravlja kot davčna zavezanka, od tega 1 % za davka oproščene storitve, ki niso upravičene do odbitka davka na dodano vrednost. Poznejša uporaba objekta za dejavnosti občine pa lahko v skladu s členom 17(5) Šeste direktive daje pravico do odbitka davka, plačanega za uporabo, določeno v prvonavedeni določbi, samo v deležu, ki ustreza njegovi uporabi za obdavčljive transakcije.

Podpisi

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Člen 168 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2007/75/ES z dne 20. decembra 2007, je treba razlagati tako, da če oprostitev davka na dodano vrednost, določena z nacionalno zakonodajo, ni združljiva z Direktivo 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/75, navedeni člen 168 davčnemu zavezancu ne dopušča, da hkrati uporabi to oprostitev in uveljavlja pravico do odbitka.

2.      Člena 140(a) in (b) ter 143(1)(a) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/75, je treba razlagati tako, da se oprostitev plačila davka na dodano vrednost iz teh določb uporabi v primeru pridobitev znotraj Skupnosti in dokončnega uvoza zobne protetike, ki jo dobavijo zobozdravniki in zobni tehniki, če država članica dobave ali uvoza ni uporabila prehodnih določb, določenih v členu 370 Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/75.

3.      Člen 140(a) in (b) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/75, je treba razlagati tako, da se oprostitev plačila davka na dodano vrednost iz te določbe uporabi tudi v primeru pridobitve zobne protetike znotraj Skupnosti z izvorom v državi članici, ki je uporabila prehodno ureditev o odstopanju iz člena 370 te direktive.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica v okoliščinah, kot so te v glavni stvari, naloži banki, ki med drugim opravlja dejavnosti lizinga, da v števec in imenovalec ulomka, s katerim določa enak odbitni delež za vse svoje blago in storitve za mešano uporabo, vključi le tisti delež obrokov za lizing, ki jih plačajo stranke v okviru svojih pogodb o lizingu, ki ustreza obrestim, če je ta uporaba tega blaga in storitev predvsem posledica financiranja in upravljanja pogodb, ki jih dajalec lizinga sklepa s svojimi strankami, ne pa posledica dajanja vozil na razpolago, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

1.      Člen 16(1) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/18/ES z dne 14. februarja 2006, v različici, ki izhaja iz člena 28c te direktive, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za oprostitev plačila davka na dodano vrednost pri uvozu, določeni v tej ureditvi, določa pogoj, da je uvoženo blago, ki je za namene tega davka namenjeno v davčno skladišče, v slednje tudi fizično vneseno.

2.      Šesto direktivo 77/388, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/18, je treba razlagati tako, da v skladu z načelom nevtralnosti davka na dodano vrednost pri uvozu nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere država članica zahteva plačilo davka na dodano vrednost pri uvozu, čeprav je bil ta že poravnan v okviru obrnjene davčne obveznosti, in sicer z izdajo računa samemu sebi ter vpisom na seznam nabave in prodaje davčnega zavezanca.