533
Revizija se vloži zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji v upravnem sporu. Če revizija formalno sicer izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, vendar pa so njeni ugovori in očitki nezakonitosti usmerjeni zgolj proti odločitvi tožene stranke, revizija po vsebini izpodbija upravni akt tožene stranke, ki je bil predmet presoje v prvostopenjskem postopku upravnega spora. Ker z revizijo upravnega akta tožene stranke ni dovoljeno izpodbijati, je takšno revizijo treba zavreči.
Stranka si z revizijo, ki ne vsebuje upoštevnih ugovorov, ki bi lahko bili predmet vsebinske revizijske presoje, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Za vsebinsko prazno pravno sredstvo stranka nima pravnega interesa.
415
Sodišče prve stopnje je navedlo, da je zaslišanje priče, glede na njegovo že podano pisno izjavo, o kateri je bilo že sprejeto stališče, nepotrebno. Ker je šlo za skupno presojo vseh dejstev, bi moral revident v reviziji izrecno pojasniti, kako bi lahko neposredno zaslišanje te priče vplivalo na dokazno oceno, česar pa ni storil. Zato po stališču Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka.V obravnavanem primeru je treba po presoji Vrhovnega sodišča upoštevati naravo spora, in sicer da gre za obdavčitev fizične osebe, ki zatrjuje, da je svoje dohodke pridobila s prejemom kupnine zaradi prodaje nepremičnine. Revident je navajal, da naj bi nepremičnino dokončal in opremil, ni pa uredil formalnosti v zvezi s prenosom lastništva. Posli v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini so oblični in so taki bili že tudi v času zatrjevanega posla. Vendar pa gre po stališču Vrhovnega sodišča v...
443
Obrazložitev odločitve o tem, da se glavna obravnava ne bo izvedla, je hkrati vsebinsko neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti izven glavne obravnave. Zavrnitev izvedbe glavne obravnave torej pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka.
Iz nekaterih navedb prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko na seji izvajalo dokaze (z vpogledom v listine v davčnem spisu) in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentkino pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Na seji se namreč lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost...
23
SEU je presodilo, da na izpolnitev pogoja iz 141(c). člena Direktive o DDV ne vpliva niti dejstvo, da je gospodarski subjekt, ki uveljavlja poenostavitev, določeno za tristrane posle, seznanjen s tem, da zadevno blago ni bilo fizično pripeljano prejemniku nadaljnje dobave, ampak njegovi stranki, ki ji ta prejemnik to blago preproda in ki je identificirana za DDV v isti državi članici kot preprodajalec. Dejstvo, da je drugi v verigi vedel, da blago dobavlja četrtemu v verigi in dejstvo, da ima veriga več kot tri člene, ne preprečuje, da se pravni posel ne bi štel za tristrani posel in da drugi v verigi zaradi tega ne bi mogel uveljavljati administrativne poenostavitve za tristrane posle kot to določa 141(c). člen Direktive o DDV. SEU je ob tem poudarilo, da je transakcije potrebno obdavčevati ob upoštevanju njihovih objektivnih značilnosti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je torej pritrdilen, vendar ob dodatnem pogoju, da drugi v verigi ni vedel oziroma ni mogel vedeti,...
589
Sodišče prve stopnje je z oceno, da je plačilo računov določeni osebi mogoče dokazati le s plačilom preko transakcijskega računa, postavilo novo dokazno pravilo in omejilo dokazovanje. S tem je kršilo 22. člen Ustave RS.Sodišče prve stopnje je dokaze, ki jih je v tožbi predlagal revident, ocenilo kot nedopustno tožbeno novoto in jih tudi kot nesubstancirane zavrnilo. Tako ravnanje je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Stvar presoje Vrhovnega sodišča je pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Če revident določene navedbe v tožbi ni podal in zato sodišče prve stopnje tega ugovora ni presojalo, mu ni mogoče očitati kršitev, bodisi materialnega, bodisi procesnega prava.
403
Ko tožnik v upravnem sporu predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi formalni ali vsebinski razlogi.
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti.
990
Če je pravni posel sklenjen iz nedopustnega nagiba, to ne pomeni, da je navidezen, temveč velja prav nasprotno, namreč, če je pravni posel sklenjen zaradi določenega nagiba, potem je toliko bolj gotovo, da je imela stranka tudi resnično voljo za sklenitev pravnega posla. Na davčnopravnem področju se takšni posli obravnavajo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju ter če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.Ker je sistem DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati tudi stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, v prvi vrsti stališče, da se prejemnika računa, ki je bil podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira z zavrnitvijo...
42
Revidentka s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami, da ji zaradi prenosa lastninske pravice na spornem zemljišču z druge na prvo stranko z interesom lahko nastane težko popravljiva škoda, ni izkazala konkretne in težko popravljive škode. Podana ni že neposredna zveza med učinkovanjem odločbe prvostopenjskega upravnega organa o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med prvo in drugo stranko z interesom, ter zatrjevano škodo, to je prenosom lastninske pravice na spornem zemljišču z druge na prvo stranko z interesom. Po tretjem odstavku 21. člena ZKZ je namreč, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku 21. člena ZKZ, (zavezovalni) pravni posel res sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Vendar pa se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva (še) vpis v zemljiško knjigo, ki pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen SPZ), to...
374
Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.
Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.
29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem...
354
Revident je na naslovni strani revizije zapisal vrednost spora, a je v obrazložitvi glede dovoljenosti izrecno navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje revidentovo trditveno in dokazno breme je s tem omejil presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na omenjeni določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na ta način pa v primeru sprejema revizije v obravnavo tudi njeno vsebinsko presojo.
Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj to v reviziji sploh ni izpostavljeno.
Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.