57
Sodna praksa je zožila razloge za odpravo odmernih odločb na tiste, ki so očitni, in s tem pravni standard očitne kršitve kot pogoja za uporabo nadzorstvene pravice vpeljala tudi za davčne zadeve.
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona takrat, ko jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.
32
Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi.
V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.
131
Glede na zakonsko določbo tretjega odstavka 172. člena ZUTD je tožniku morala odvzeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ga izbrisati iz registra. Iz opisanega dejanskega stanja namreč nedvoumno in s strani tožnika neprerekano izhaja, da več čas svojega opravljanja dejavnosti kot delodajalec za zagotavljanje dela ni imel poravnanih vseh zapadlih davčnih obveznosti, kar DDV nedvomno je.
Tožnikovo naziranje, da bi poleg objektivnega moral biti izkazan tudi subjektivni element ter da naj se zaustavi izvršitev sankcij iz izpodbijane odločbe, zato ni na mestu. Ta zadeva namreč ni prekrškovna zadeva oz. ne gre za kaznovalni postopek, v katerem bi se izrekale sankcije, za kar bi morala biti podana (subjektivna) odgovornost in kjer bi bila potrebna sorazmernost pri odmeri sankcije.
988
Iz podatkov spisa in odgovora tožene stranke z dne 4. 10. 2016 nesporno sledi, da tožeča stranke pritožbe, čeprav je bila le-ta dovoljena, zoper sklep ni vložila. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno.Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V davčnem zakonu torej podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov ni, zato jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5.2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče...
368
Izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZUS‑1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan; v teh primerih namreč o zahtevku stranke sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo.
Za obdavčitev z dohodnino je važno, ali je fizična oseba dohodke prejela in ali so ti dohodki obdavčljivi z dohodnino, kot to pravi toženka v odgovoru na tožbo, vendar pa je v primeru, kot je konkretni, ko so dejansko opcijski upravičenci zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, in ni tega storila sama pravna oseba, takšno pravno podlago treba navesti tudi v dohodninski odmerni odločbi.
467
V danem primeru je sporna razlaga prvega odstavka 37. člena ZFU. Po presoji sodišča ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do domene ...si, saj se v danem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spletnega omrežja, in sicer preko domene ....si.
134
Iz izpodbijanega sklepa in listin, ki so v spisih, jasno in obenem nesporno sledi, da je bil izpodbijani sklep tožnici izdan kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost družbe A. izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se družba A. kot dolžnica izognila plačilu davka, in s tem na podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je bila predmet ustavne presoje in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo ter (do odprave ugotovljene protiustavnosti) določilo način izvršitve odločbe.
Ker se učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča nanaša na vse zadeve, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, ji je sodišče pri odločanju dolžno slediti ter pri tem, glede na to, da ugotovljena protiustavnost še ni odpravljena, upoštevati v njej določen način izvršitve. Pri tem ugotavlja, da izpodbijani sklep nedvomno ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti...
48
Novela ZDavP-2J ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je kvečjemu v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti v povezavi z nenapovedanimi obdavčljivimi dogodki oziroma v pričakovanje, da, če bo do spremembe obresti prišlo, bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje. Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za obdobje obrestovanja pred zvišanjem, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.
20
Poziv na dopolnitev vloge mora biti jasen tudi glede opozorila o posledici, ki bo stranko doletela, če vloge ne dopolni. Po presoji sodišča je bilo glede na citirani poziv moč pričakovati meritorno odločitev o zadevi, to je odločitev o vsebini, in ne zgolj procesno, formalno odločitev. Zato je v tem delu prišlo do kršitve pravil postopka, natančneje tretjega odstavka 140. člena ZUP, odločbe drugostopenjskega davčnega organa pa tudi ni moč preizkusiti glede tega, zakaj je vlogo (v konkretnem primeru priglasitev) štel za formalno nepopolno, ko pa jo je pred tem prvostopenjski davčni organ očitno štel za "le" materialno nepopolno, torej dokazno nepodprto. Na ta način stranke postopka tudi niso imele možnosti, da se izrečejo o okoliščinah, ki so drugostopenjski davčni organ vodile k sprejeti odločitvi (tj. o domnevni formalni nepopopolnosti priglasitve).
V konkretnem primeru drugostopenjski davčni organ v izreku ni odločil o odpravi odločbe...
48
V obravnavani zadevi je zavarovanje prenehalo učinkovati z izdajo odmerne odločbe v postopku nadzora DDV oziroma potekom roka za prostovoljno izpolnitev odmerjene davčne obveznosti. Nesporno med strankama je namreč dejstvo, da je bila davčna obveznost, ki je bila ugotovljena z odločbo z dne 7. 12. 2023, poplačana iz predloženega zavarovanja. Davčni organ je torej imel podlago za zadržanje sredstev najprej v sklepu z dne 6. 4. 2022, po izdaji odmerne odločbe oziroma poteku roka za prostovoljno izpolnitev v njej ugotovljene davčne obveznosti pa v odločbi z dne 7. 12. 2023 za znesek 8.988,45 EUR.