386
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
371
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
51
Če se upravna odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, vendar pa sodišče meni, da je zmotno stališče, da je ena od pravnih posledic, ki se odpravijo, tudi pretrganje zastaranja. Pretrganje zastaranja se ne navezuje na odločbo oziroma njen izrek, temveč na uradno dejanje, usmerjeno v odmero ali izterjavo obveznosti, s katerim je posameznik seznanjen. Odprava odločbe tako ne pomeni, da postopkovno dejanje, usmerjeno v izterjavo obveznosti, ni bilo opravljeno. Učinki odprave odločbe nimajo vpliva na zastaranje odmere davka. Za vprašanje zastaranja izterjave davka ozroma druge obveznosti ne more veljati drugače.
51
Zamudne obresti in stroški postopka kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožeči stranki.
109
Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.
524
Napačno naveden izvršilni naslov v danem primeru ne pomeni bistvene kršitve postopka.
107
Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete. Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP je jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, ki meni, da citirane zakonske določbe glede na njen namen ni mogoče uporabiti v primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost zasebnikov. Da sklep o odpustu obveznosti v postopku stečaja ne učinkuje na neplačane prispevke, ne glede na to v čigavo korist bi morali biti plačani, potrjuje tudi ustaljena upravnosodna praksa.
Obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost nastane namreč po odločbi tretjega odstavka 44. člena ZDavP-2 zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar pomeni, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom od tožnice pravilno terjal tudi obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za celotni mesec.
360
Način obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v 135.č členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način obdavčitve. Zakonodajelec je s tem zasledoval cilj preglednosti in predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka plačila davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v najem in vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar so sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi cilji zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za takšno ureditev podani ustavno dopustni razlogi.
343
Tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do nje kot dolžnikove dolžnice. Zato je prvostopni organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovi dolžnici naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
331
Davčni organ je tožniku odmeril dohodnino brez upoštevanja stroškov prehrane in prevoza, tožnik pa je temu, po presoji sodišča utemeljeno, ugovarjal v pritožbi zoper odmerno odločbo.
Glede na konkretne okoliščine in postopek, ki ga je vodil davčni organ, ni mogoče slediti utemeljitvi, s katero je ta zavrnil pritožbeni ugovor in sicer, da je stroške v zvezi z delom v tujini uveljavljal šele po dokončnosti odločbe, torej prepozno.