42
Tožeča stranka že od izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva poudarja, da je dolg iz naslova neplačanih prispevkov nastal, ker zaradi bolezni in operacije ni mogla delati in da je podala vlogo za izbris gospodarske družbe, ker se je morala invalidsko upokojiti. Upravna organa se do teh navedb tožeče stranke nista opredelila in svoje odločitve, da se drugi odstavek 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ne uporabi, nista obrazložila v skladu s 214. členom ZUP.
489
Odbitki, ki presegajo znesek dohodnine, odmerjene po ZDoh-2, se ne morejo uveljvljati kot odbitki v prihodnjih davčnih letih.
50
V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, ki je zavrgel predlog tožnika za delno oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020. Sporno je, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o oprostitvi ter ali lahko oprosti tožnika NUSZ glede na vsebino Odloka, ki po mnenju tožene stranke nasprotuje oz. širi zakonske določbe in je s tem nezakonit.
Odločanje o oprostitvi plačila NUSZ je v pristojnosti občine kot tožene stranke, postopek in pogoje oprostitve pa določa odlok tožene stranke.
49
V času izdaje izpodbijane odločbe ni bil podan noben izmed zakonskih razlogov za ustavitev izvršbe.
882
Tožnik je rezident Slovenije in posledično zavezanec za dohodnino. Ta njegova obveznost je obstajala (že na podlagi določb ZDoh-1) tudi za leto 2007, zato sodišče tožbeni ugovor, da tožnik ni bil dolžan vložiti napovedi za odmero dohodnine, zavrača kot neutemeljen. Kot rezident Slovenije, ki mu informativni izračun dohodnine za leto 2007 ni bil vročen do 31. maja 2008, je bil dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine sam, najkasneje do 30. 6. 2008.Ker bi morala biti odmerna odločba za leto 2007 izdana do 31. 10. 2008 (276. člena ZDavP-2), je takrat začel teči petletni zastaralni rok, ki bi potekel 31. 10. 2013. Ker je prvostopenjski organ tožnika 24. 6. 2013 pozval k vložitvi napovedi za odmero dohodnine (tudi za leto 2007), je po presoji sodišča davčni organ s tem dejanjem pretrgal tek zastaranja.
18
Izkaz višine stroškov ne predstavlja nemogoče zahteve, saj bi tožnik, ki očitno meni, da blagajniški prejemki obstajajo, le-te lahko pridobil na isti način kot organ in s tem izkazal višino stroškov in investicij, ki naj bi jih plačal sam. Tožnik tega ni storil, prav tako pa ni pojasnil zakaj tega ne more storiti (denimo, da je poskušal pridobiti izpiske, pa mu jih družba ni posredovala ipd.). Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist ene od strank.
527
Tožnik v upravnem sporu ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in obseg terjatve, ki jo ima do svojega dolžnika, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika, ki jih lahko uveljavlja le on sam.
352
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
318
V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu. S tem je nedvomno varovan rok za vložitev pravnega sredstva, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena pooblaščencu, stranka pa ima na tej podlagi pravico, da od upravnega organa zahteva pravilno vročitev odločbe svojemu pooblaščencu.
334
Odločitev o odmeri stroškov davčnega postopka (izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovna pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled) je odvisna od uspeha ob koncu postopka. Upravni postopek se praviloma konča z izdajo odločbe ali sklepa v upravni zadevi in z vročitvijo te odločbe.