115
Tožeča stranka je bila ob dobavi vozil seznanjena s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi.
52
V sistemu DDV je načeloma vsaka dobava blaga predmet obdavčitve z DDV, oproščene pa so tiste dobave, za katere zakon izrecno določa oprostitev plačila DDV in pod zakonsko določenimi pogoji. V primeru dobave blaga v drugo državo članico mora davčni zavezanec, ki to dobavo opravlja (torej tožnik), tudi z listinsko dokumentacijo izkazati pogoje za oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico, konkretno mora dokazati, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano v drugo državo članico drugemu davčnemu zavezancu.
Tožnik je k pripombam na zapisnik predložil popravljene račune, na katerih je navedena ID za DDV hrvaškega kupca, prav tako tudi klavzula o oproščeni dobavi blaga po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1. Vendar pa zgolj s tako popravljenim računi tožnik, tudi po presoji sodišča, ni dokazal uvodoma navedenih pogojev za oproščeno dobavo blaga, in sicer ni dokazal, da prenosa blaga iz Slovenije na ozemlje Hrvaške.
430
Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemnik računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Obravnavano zadevo je zato treba presojati s tega vidika. Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element, kot razlog zavrnitve...
427
Iz določb ZKZ in OZ je zaključiti, da je določitev ene cene za vsa v prodajo ponujena zemljišča, tudi v primeru prodaje kmetijskih zemljišč in gozdov, dovoljena, torej v dispoziciji ponudnika.
V primerih, ko se nepremičnine prodajajo kot "paket" (in so po kulturi kmetijsko zemljišče in gozd), je pravilno za ugotovitev materialne podlage (ZKZ ali ZG), ki bo odgovorila na vprašanje, kdo je prednostni upravičenec, poiskati navezno okoliščino, ki utemeljuje uporabljeno pravno podlago za določitev vrstnega reda predkupnih upravičencev. Pretežnostni kriterij prodajanih zemljišč (kriterij glede na obseg v prodajo ponujenih zemljišč) je v sodno upravni praksi uveljavljen kriterij in ga je organ v obravnavanem primeru pravilno uporabil.
380
Iz določb ZKZ in OZ je zaključiti, da je določitev ene cene za vsa v prodajo ponujena zemljišča, tudi v primeru prodaje kmetijskih zemljišč in gozdov, dovoljena, torej v dispoziciji ponudnika.
V primerih, ko se nepremičnine prodajajo kot "paket" (in so po kulturi kmetijsko zemljišče in gozd), je pravilno za ugotovitev materialne podlage (ZKZ ali ZG), ki bo odgovorila na vprašanje, kdo je prednostni upravičenec, poiskati navezno okoliščino, ki utemeljuje uporabljeno pravno podlago za določitev vrstnega reda predkupnih upravičencev. Pretežnostni kriterij prodajanih zemljišč (kriterij glede na obseg v prodajo ponujenih zemljišč) je v sodno upravni praksi uveljavljen kriterij in ga je organ v obravnavanem primeru pravilno uporabil.
115
Davčni organ je po presoji sodišča sporni prejemek pravilno kvalificiral kot drug dohodek, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, saj gre za dohodek, ki ustreza splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2 in ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke.
126
V obravnavni zadevi se tožniku odmerja davek od premoženja za leto 2018. Glede na zakonsko določbo 158. člena ZDO, bi moral tožnik na naslovu v Žirovnici bivati celotno leto 2017, da bi bil upravičen do znižanja davčne osnove. Kot je že pojasnil pritožbeni organ, je iz uradnih evidenc izhajalo, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., Mojstrana. Breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, pa je, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2, na davčnem zavezancu, to je tožniku. Tožnik je torej tisti, ki mora dokazati, da je celotno leto 2017 dejansko stalno bival na naslovu v Žirovnici in ne na naslovu v Mojstrani, kjer je imel prijavljeno stalno bivališče.
19
Kljub temu, da se davčni organ v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje na Pravilnik, iz obrazložitve ne izhaja, ali je bila vrednost stavb ugotovljena na podlagi navedenih meril oziroma ali je način ugotovitve vrednosti stavb skladen z merili Pravilnika. Iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ - kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožnikove stavbe.
132
Tožniku ni uspelo dokazati, da je med tožnikom in družbo A., d.o.o. dejansko obstajalo posojilno razmerje. Sodišče se strinja, da so v postopku predložene le posojilne pogodbe, ki so tipske in predtiskane, ter da iz njih ni razviden predmet posojilne pogodbe. Pogodbe niso bile pisane in sestavljene v času nastanka posameznih poslovnih dogodkov, ampak so bile sestavljene le za namen DIN. V pogodbah je ročno izpolnjen znesek posojila in datum, določbe glede zavarovanja in roka zapadlosti so splošne in nedefinirane. Kot opozarja davčni organ, glede na osebni dohodek tožnika v letu 2009 (7.709,82 EUR) in višino prejetega posojila v letu 2009 (374.817,15 EUR), posojila tudi niso bila ustrezno zavarovana.
49
V zadevi tako ni sporno, da tožnik ni izkazal, da je bilo blago dostavljeno neposredno tožnikovemu kupcu oziroma dobavljeno prejemniku nadalje dobave, kot je to tožnik poročal, torej neposredno tretjemu v verigi. Tako sta bili znotraj enega prevoza, opravljeni več kot dve dobavi, dejanski pridobitelji blaga namreč niso bili tožnikovi kupci, temveč njihovi kupci (kupci kupcev oziroma četrti v verigi), zato tudi po presoji sodišča niso bile izpolnjene vsebinske zahteve za uporabo administrativne poenostavitve za tristranske posle in posledično za oprostitev obravnavanih transakcij tožnika na Danskem kot pridobitev blaga znotraj Unije.