951
Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Po določbah ZDavP-2 ni izključena niti hkratna niti sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. V zvezi s sklicevanjem tožnika na 425. člen OZ pa sodišče poudarja, da pravna sredstva zoper sklep o davčni izvršbi po določbah ZDavP-2 ne zadržijo njegove izvršitve, kar lahko privede do odprave sklepa po tem, ko je le-ta že izvršen, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Odprava pravne podlage izvršenega plačila dolžnikovega dolžnika narekuje vračilo sredstev, izterjanih na njegovi podlagi. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti tožniku, da je terjatev davčnega organa "oživela" z izdajo izpodbijanega sklepa.
562
Sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine upravni spor in poda zahtevo Ustavnemu sodišču, da začne postopek za oceno ustavnosti ZDavP-1 oziroma ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-1. Glede preverjanja finančnega stanja in plačil zavezanca tako v ZDavP-1 kot tudi ZDavP-2 ni posebnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Ugotovitve so povezane s predmetom nadzora in kot take pojasnjujejo dogajanje in plačila v obravnavanem obdobju. Izvor premoženja je bistven za odločanje o odmeri dohodnine. Ni pa po mnenju sodišča bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira. Zato je navedeni način ugotavljanja, ki mu tožnik sicer nasprotuje, lahko le v njegovo korist, saj ga pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pregledu zakon v ničemer ne...
321
Med strankama ni sporno, da je bila obravnavana davčna obveznost, ki je bila zavarovana z izpodbijanim začasnim sklepom o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, izpolnjena oziroma plačana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugodilo, saj je izpodbijani sklep prenehal že po samem zakonu na podlagi prvega odstavka 121. člena ZDavP-2. Po povedanem si tožnik s tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa, ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in višine sta vsebinska pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja davčne obveznosti (navideznosti posla) in tudi glede višine (da je davčni dolg poravnal) v postopku ni v...
220
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
48
V obravnavani zadevi je tožnik kapital pridobil na podlagi odplačne pogodbe z mamo in pogodbeno dogovorjeni znesek kupnine, četudi je bil nižji od tržne vrednosti kapitala, je bil njegov vložek v pridobljeni kapital.
Korekcija vrednosti kapitala ob odsvojitvi na njeno tržno vrednost, kadar je pogodbeno določena vrednost nižja, pa je ureditev, ki sledi ureditvi, da se z davkom od dobička od odsvojitve kapitala obdavčuje tudi neodplačna odsvojitev kapitala (darilo), pri kateri po naravi stvari ne pride do realnega povečanja premoženja darovalca.
335
Iz besedila notarsko overjene izjave tožnika o uveljavljanju nakupne opcije z dne 25. 10. 2011 izhaja, da z njo tožnik uveljavlja nakupno opcijo za nakup 38,70% poslovnega deleža v vrednosti 20.221,30 EUR v družbi A. od družbenika D.D.. S to opcijsko izjavo z dne 25. 10. 2011 o uveljavljanju nakupne opcije, pa je bila sklenjena glavna pogodba. Na podlagi drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 se za nabavno vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Na podlagi predhodno navedene določbe ZDoh-2 se prvenstveno upošteva v pogodbi določena vrednost kapitala, ki pa sta jo pogodbeni stranki v danem primeru določili v višini 20.221,30 EUR. Posledično je po mnenju sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da...
46
Po presoji sodišča sta prvostopenjski in pritožbeni organ storila bistveno kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ, ker se do dokaznega predloga zaslišanja prič ni opredelil, pritožbeni organ pa, ker ga je napačno presodil, da tožnik z njimi ni izkazal s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje in s tem tožniku ni omogočil pravice do izjave.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse.
98
Znesek davka, ki se tožeči stranki nalaga v plačilo, poleg glavnice vključuje tudi obresti v višini 59.290,00 EUR. Zaradi zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče, je na mestu prekinitev postopka odločanja o pripadajočih obresti. To pa pomeni, da ostaja vprašanje pravilnosti obračuna obresti odprto in da zaenkrat še ni podlage za to, da se tožeči stranki naložijo v plačilo.
398
Če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, je treba izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku.
Očitno je, da so iz dokazov izhajala drugačna dejstva, tako da bi toženka o tem morala obvestiti tožnika in mu dati možnost, da se izjavi, nato pa po prejemu njegove izjave in morebitnih novih dokazov presoditi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.
322
Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku v 28. členu definicije stanovskega združenja ne podaja, takšne definicije pa tudi ne opredeljuje kakšen drugi, področni zakon, zlasti upoštevaje, da je bil upravni postopek, v katerem je tožnika zastopal pooblaščenec, davčni postopek, dejavnost njegovega pooblaščenca pa je davčno svetovanje, ki pa v Republiki Sloveniji ni reguliran poklic, denimo na način, da bi bilo predpisano (obvezno) članstvo v določeni organizaciji, npr. zbornici kot „stanovskem združenju“. Zato je po presoji sodišča pri tem treba in moč izhajati le iz samega besedila 28. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku: stanovski pomeni takšen, ki se nanaša na poklic, združenje pa v najširšem pomenu besede pomeni zbir, skupino subjektov, ki jih druži skupna ideja, interes. Klub davčnih svetovalcev po presoji sodišča ustreza takšni definiciji stanovskega združenja, saj združuje fizične osebe, ki se ukvarjajo z davčnim...