364
V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot lastnik in zakupnik kmetijskih zemljišč obvezni član zbornice in s tem zavezanec za zbornični prispevek. Po presoji sodišča pa je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na stopnjo, uporabljeno pri odmeri zborničnega prispevka. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi namreč ne omeni (s tega vidika) bistvene določbe četrtega odstavka 23. člena ZKGZ, ki ureja povišanje ali znižanje v sicer tretjem odstavku tega člena določene 4 % stopnje. Če je takšno prvostopenjsko obrazložitev še mogoče razumeti ob dejstvu, da gre pri odmeri zborničnega prispevka za množične postopke, pa bi razloge odločitve z vidika uporabljene stopnje za leto 2018 ob obravnavanju tožnikove pritožbe moral dopolniti drugostopenjski organ
140
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odločitev, da je tožnik glede na doseženi katastrski dohodek obvezni član Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in s tem zavezanec za plačilo zborničnega prispevka za leto 2018, nepravilno sprejela na podlagi prvega odstavka 9. člena ZKGZ, kot je bil v veljavi le do dne 17. 3. 2008 in ga zato ni dopustno uporabiti za odločanje o zborničnem prispevku za leto 2018.
810
Zbornični prispevek sam po sebi res ni davek. Ker je Kmetijsko gozdarska zbornica pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 2. člena ZKGZ), katere cilji ustanovitve in delovanja so varovanje in zastopanje interesov kmetijstva, gozdarstva in ribištva; svetovanje posameznikom in pravnim osebam, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in ribiško dejavnost ter pospeševanje gospodarnega in okolju prijaznega kmetovanja, gozdarstva in ribištva, je treba prispevek ne glede na to, da ne gre za davek, opredeliti kot javna sredstva.
42
Tožnica po sklepu o izvršbi ni davčna zavezanka, saj predmet obdavčitve niso bili neposredno njeni dohodki, premoženje ali pravni posli. Iz vsebine sklepa je nesporno, da gre za osebo, ki je v postopku davčne izvršbe dolžna plačati davek kot porok. Da položaja davčnega zavezanca in plačnika davka pri odpisu dolga ne gre enačiti, izhaja tudi iz tega, da davčni zavezanec odgovarja za poravnavo celotnega davčnega dolga, medtem ko plačnik davka odgovarja za dolg le do višine vrednosti premoženja, ki ga je neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobil od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je nastala davčna obveznost. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče povzema, da ni mogoče odpisati dolga plačnika davka, saj lahko davčni organ odpiše davčni dolg le davčnemu zavezancu.
882
Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.Obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo...
814
Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je izhajala iz prepričanja, da je na podlagi 170. člena ZDavP-2 dopustno obveznost dolžnika iz naslova neplačanega zborničnega prispevka prenesti na tožečo stranko kot tisto, pri kateri ima tožnik odprt račun. Tožena stranka bi namesto tega morala opustitev tožeče stranke presoditi po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, torej oceniti ali je bilo ravnanje tožeče stranke protipravno, ali je nastala škoda, ali med ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza ter ali je utemeljena tudi krivdna odgovornost tožeče stranke.
303
Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o kateri je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči ter se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan 11. 1. 2018 (vročen 30. 1. 2018), kar pomeni, da je izdan v danem petletnem roku od dneva pretrganja zastaranja in v danem desetletnem absolutnem roku od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.
368
ZP-1 v 44. členu določa zgolj rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek oziroma s tem povezanih obveznosti. Če se je izvrševanje začelo v rokih iz ZP-1, pa glede izterjave obveznosti iz naslova stroškov postopka napotuje na določbe ZDavP-2 o pravici do izterjave davka.
363
Sodišče meni, da je toženka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče toženke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno.
44
Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-26/20-9 z dne 29. 9. 2022 odločilo tudi, da do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.