125
Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, organ na ta posamični akt vezan. To pa za konkreten primer obenem pomeni, da se v postopku obnove o teh vprašanjih več ne odloča in da ima tožena stranka prav, ko navaja, da tožnica v tem postopku ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na vrsto prejemka, tj. da ne gre za drug dohodek, ampak za darilo oziroma, podrejeno, da gre za volilo. Iz istega razloga tožnica tudi ne more uspeti s tozadevnimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih vsebuje tožba, in ki jih zato sodišče zavrača kot neupoštevne.
137
Opravila po tarifni številki 39 OT obračuna odvetnik takrat, ko so ta samostojna; to pomeni, da niso zajeta v drugih storitvah (prvi odstavek tarifne številke 39). V ta okvir ne sodijo dejanja pripravljalne narave, ki omogočajo, da odvetnik nudi svojo storitev (na primer posvet stranke pred sestavo vloge ali zastopanjem na narokih in podobno). Z drugimi besedami, to so opravila, ki so obsežena z drugimi storitvami, torej so z njimi v povezavi. V tem pogledu so potrebna za odvetniško storitev.
ZOdv ne vsebuje pravila, po katerem bi sodišča (in državni organi) pri odmeri odvetniških stroškov morali upoštevati Obvezno razlago OT. Odvetniški zbornici je dano (le) javno pooblastilo v 19. členu ZOdv, da po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, sprejme OT. To pravilo se ne razteza na obvezne razlage, ki bi zavezovale sodišča (in državne organe). Drugi odstavek 19. člena OT o dolžnosti upoštevanja obveznih razlag Upravnega odbora Odvetniške...
941
Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.
126
Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da prvostopni davčni organ s tem, ko se ni opredelil do preostalih dveh dokaznih predlogov tožnika (to je do predloga zaslišanja izvajalca investicije in do predloga vpogleda v evidence, s katerimi razpolaga davčni organ), ni storil takšne kršitve postopka, da bi kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe. Dokazna predloga je tožnik podal pravočasno, in sicer v pripombah na obvestilo davčnega organa o ugotovitvi davčne osnove, št. DT 42152-8036/2018-1 z dne 2.2. 2019, dokazna predloga sta bila dovolj substancirana in v načelu primerna za ugotavljanje materialnopravno relevantnega dejstva plačnika investicij. Tožnik je na ta način sledil svojemu dokaznemu bremeni iz tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2.
36
Sporni stroški se nanašajo na nakup stanovanjske opreme in pohištva. V davčnem postopku oprema predstavlja premično premoženje, ki se v skladu s 1. točko sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne upošteva kot strošek investicij, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. Sodišče se strinja zato z razlogi davčnega organa in toženke, da ne gre za stroške investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost stanovanja. V konkretnem primeru davčni organ spornih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine.
459
Tožeča stranka utemeljeno opozarja na določbo 65. člena ZZdrS, ki je v inšpiciranem obdobju javnim zdravstvenim zavodom dopuščala sklepanje pogodb civilnega prava z zdravniki. Podjemna pogodba se na podlagi 65. člena ZZdrS lahko sklepa tudi za stalna, ne le občasna dela, ki sicer spadajo v redni program dela javnega zdravstvenega zavoda oziroma so zajeta v okviru del in nalog, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi z lastnim zaposlenim zdravnikom. Zakon sklenitve pogodbe v ničemer ne veže na pogoj, da je na tej pravni podlagi opravljeno delo po vsebini drugačno od dela, ki ga zdravniki sicer opravljajo v okviru svojega rednega delovnega razmerja. Pri presoji pravne narave razmerja je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava, če za to obstaja ustrezna zakonska podlaga. Ravno 65. člen...
95
Sodišče se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da rezervacije nasploh temeljijo na konceptu verjetnosti, saj se tako po MRS 37.10, kot po MRS 37.14 za njihovo pripoznavanje primarno zahteva, da obveznost oziroma sedanja obveza obstaja, in se le v ''redkih primerih'' in s tem kot izjema dopušča, da se njen obstoj oceni na stopnji verjetnosti. Sicer pa je bila ocena verjetnosti v konkretnem primeru dopuščena in izvedena, le da po presoji sodišča ni bila opravljena popolnoma in v celoti in da zato ni mogoče slediti dokazni oceni, na kateri temelji odločitev.
863
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.
371
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.
125
V obravnavanem primeru pa je davčni organ na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 ugotovil, da je tožnica kot povezana oseba in s tem kot porok odgovorna za plačilo davčnega dolga dolžnika (tožničinega zakonskega partnerja A. A.), v višini, kot ga navaja, ki ga davčni organ od slednjega ni uspel izterjati in ga je zato naložil v plačilo tožnici kot poroku.