92
Tožniku za isti tožbeni zahtevek BPP (še) ni bila odobrena, zato ne gre za situacijo, ki jo ureja določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ob tem je v tožbi tudi navedel, da se bo tožba, v zvezi s katero zaproša za dodelitev BPP v predmetni zadevi, od že začetega postopka I Pd 1053/2019 razlikovala tudi po tem, da bo v primeru njegovega uspeha v slednjem tožena stranka B. najverjetneje izčrpala zavarovalno vsoto, kar pomeni, da bi postopek v novem individualnem delovnem sporu lahko tekel zoper različne tožene stranke, kar po mnenju tožnika predstavlja znatno razliko glede na postopek I Pd 1053/2019, česar organ v izpodbijani odločbi niti ni ugotavljal.
375
Vprašanje, ali je tožnik sporno gorivo porabil za komercialni prevoz ali ne, dejansko v obravnavanem primeru niti ni relevantno, saj sta skladno s 6. členom Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz kumulativno določeni predpostavki, naprej da je vračilo trošarine za gorivo, točeno na internem servisu, uveljavljal sam imetnik tega servisa, ter šele nadalje da je bilo gorivo dokazljivo porabljeno za industrijsko-komercialni namen ali komercialni prevoz. Ker v obravnavanem primeru, kot rečeno, tožnik ni imetnik spornega internega bencinskega servisa, temveč je to bila družba A., tudi po presoji sodišča ta prvi kumulativni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato bi bilo ugotavljanje, za kaj je tožnik sporno gorivo porabil, brezpredmetno.
43
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prijava na Javni razpis ocenjena s skupno 284 točkami. Kako je bila tožničina prijava ocenjena po posameznem merilu, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Iz izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja konkretizirano zakaj tožničin projekt, kljub navedenemu številu točk in navedbi, da ustreza razpisnim merilom, ni bil sprejet v sofinanciranje.
120
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
368
Ko gre za povezani osebi v smislu prvega odstavka 16. člena ZDPPO-2, se po četrtem odstavku tega člena ZDDPO-2 pri ugotavljanju odhodkov davčnega zavezanca upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi, ter storitve, vendar odhodki največ do višine, ugotovljene z upoštevanjem primerljivih tržnih cen, določenih na način iz petega odstavka tega člena ZDDPO-2.
76
4. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN jasno določa, da se za prenos nepremičnine po ZDPN (in s tem za transakcijo, ki je predmet obdavčitve s tem davkom) šteje tudi prenos lastninske pravice zaradi priznanja lastninske oziroma solastninske pravice, kot posledice povečanja vrednosti nepremičnine, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja. Predmet obdavčitve so torej dogovori iz drugega odstavka 48. člena SPZ2, kakršnega sta s Pogodbo z dne 19. 3. 2019 sklenila tožnik in Občina A. in nič drugače ni v primeru, ko se investitorji že na začetku investicije dogovorijo za kasnejšo ustanovitev solastninske pravice.
Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku odmere DPN na podlagi davčne napovedi tožnika, pri čemer je davčni organ v celoti upošteval podatke iz davčne napovedi. Zato je prvostopenjski organ lahko ravnal po 81. členu ZDavP-2, po katerem obrazložitev odločbe vsebuje zgolj kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na...
898
S tem, ko je pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb v skladu z zakonom preveril tudi pritožbeni ugovor glede vračila zakonitih zamudnih obresti od zamudnih obresti (kar pa je dolžan storiti po 2. odstavku 254. člena ZUP), ni pa te odločitve povzel v izrek odločbe, o zahtevku tožnika glede vrnitve zamudnih obresti od zamudnih obresti tako pravno gledano sploh še ni bilo odločeno. Po presoji sodišča zato ni mogoče govoriti o tem, da je zaradi presoje pritožbenega ugovora tekel o tej zadevi tudi že upravni postopek oz. da je bilo o njej že pravnomočno odločeno
48
Odločitev je toženka oprla na podrobno vsebinsko presojo sklepa Upravnega sodišča, da tožbo zavrže. Tako je ugotavljala, na kateri podlagi je FURS izvršil pobot, in zaključila, da utemeljeno ni izdal posebnega akta o pobotu, ampak postopek izvršbe ustavil. Upoštevaje navedeno, je po presoji toženke Upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Na ta način je toženka po presoji sodišča analizirala vsebino sklepa, ki ga želi tožnica izpodbijati, in dodala presojo, da se s tožničinimi razlogi, zaradi katerih namerava vložiti pritožbo, ne strinja in da je iz teh razlogov sklep pravilen in zakonit.
39
Zgolj podatek o vrednosti premoženja družb ob likvidaciji ne zadošča za ugotovitev, da sporne terjatve v celoti niso bile del premoženja družb ob likvidaciji, saj so v to vrednost vključena vsa sredstva kot tudi morebitne obveznosti družb v likvidaciji, katerih vrednost znižuje vrednost likvidacijske mase. Dokazni zaključek o nemožnosti tožnikovega prevzema terjatev zaradi izvedene likvidacije sta davčna organa naredila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato preuranjeno. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato ni mogoče izključiti, da gre pri spornem dohodku za dohodek v obliki dobička iz kapitala ob odsvojitvi kapitala, kot to trdi tožnik
934
Tožnik želi spremembo že pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 na podlagi 90. člena ZDavP-2. Ta določa, da lahko davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti, ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njegovih pravnih naslednikov, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil previsoko odmerjen davek oziroma, da je bil odmerjen davek zaradi očitne napake. Neuveljavljanje davčne olajšave ne predstavlja napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Pravno upoštevne napake, zaradi katere ugodnosti ni uveljavljal, pa tožnik ne navede oziroma ne obrazloži. Zgolj navajanje, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, pa ne zadostuje.