651
V danem primeru je šlo za deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2.
429
Samoprijava je posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi davčnemu zavezancu, ki davčne napovedi ni oddal pravočasno. Gre za poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi s tem institutom po presoji sodišča niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge. Zato ni pravilno stališče, kot ga je zavzel davčni organ, da bi bil davčni zavezanec ob vložitvi samoprijave, in torej že zaradi same uporabe tega instituta, prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav. Namen samoprijave, kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona, je v tem, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti, v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Iz obrazložitve predloga zakona ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen davčnega zavezanca, ki vloži samoprijavo,...
366
Davčni organ ni pojasnil, za kakšno zlorabo naj bi šlo v obravnavanem primeru in v čem naj bi tožnik v obravnavanih primerih posloval drugače kot sicer. V izpodbijani odločbi ni dovolj konkretno obrazloženo, katere (dejanske) ugotovitve, ki jih davčni organ sicer obširno našteva za vsakega od tožnikovih dobaviteljev, utemeljujejo neizpolnjevanje posameznih pogojev za odbitek (tj. iz izpodbijane odločbe ne izhaja jasno za primer DDV po vsakem posameznem računu, zakaj, tj. zaradi katerega od omenjenih štirih razlogov se tožniku ne prizna pravica do odbitka, temveč so ti razlogi kar samo navrženi, brez konkretizacije, na katerih dejanskih okoliščinah so utemeljeni, in na katere račune se nanašajo), tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni saniral.
887
Po določbah 331. člena ZDavP-2 mora zavezanec podaritev kapitala, za katero želi uveljavljati odlog, priglasiti pri davčnemu organu, pri katerem bi moral vložiti napoved in priglasitev opraviti najpozneje do roka za vložitev napovedi iz tretjega oziroma petega odstavka 326. člena. Ni torej predpisano le, da je treba priglasitev opraviti do roka za vložitev davčne napovedi, temveč je ta rok konkretno določen. To pa za obravnavani primer pomeni, da bi moral tožnik priglasitev opraviti do 28. 2. 2014 za (preteklo) leto 2013, v katerem je bil kapital odsvojen.
347
Skladno s prvim odstavkom 49. člena ZG je odločilno lastništvo gozdov, saj pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo lastniki gozdov. Zemljiška knjiga je javna knjiga in se šteje, da je vse, kar je v njej vpisano, resnično in pravnoveljavno, kar je poseben vidik publicitetnega načela iz 6. člena ZZK-1. Skladno s prvim odstavkom 340. člena ZDavP-2 mora upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, davčnemu organu med drugim posredovati podatke o osebah, ki so bile na presečni datum v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki ali imetniki pravice uporabe gozdnih zemljišč, na kar je davčni organ seveda vezan. Dokazovanje nasprotnega zato ni možno v postopku odmere obveznosti po ZG, temveč kvečjemu v zemljiškoknjižnem postopku, dotlej pa velja, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato tožnica s tožbenim argumentom, da Občina Ivančna Gorica ni uredila zemljiškoknjižnega stanja, s čimer torej zatrjuje, da so podatki...
132
Tožnik je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu D. v stanovanju št. 1, kjer sta imela stalno prebivališče prijavljeno tudi B. B. in C. C. Tako so bili tožnik, tožnikova žena B. B. in sin C. C. na podlagi uradnih evidenc člani dveh gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so bili 30. 6. 2017 po predpisih o prijavi prebivališča stalno prijavljeni na istem naslovu in niso bili najeta delovna sila.
930
Vpogled v spise je opravil pooblaščenec tožnice, vpogled pa mu je davčni organ omogočil v skladu s pooblastilom, to je (samo) v delu, ki se nanaša na prijavo premoženja tožničinega moža. Ker se dokumentacija družbe C. d.o.o. in KPK ni nanašala na prijavo premoženja, pooblaščencu ni bila pokazana. Glede na takšno stanje stvari ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do vpogleda v upravne spise iz 82. člena ZUP in s tem o kršitvi pravil postopka, še posebej ne takšni, ki bi tožnici onemogočila, da se izreče o okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev in s tem o bistveni kršitvi pravil davčnega postopka.Dokazno breme, od kod ji denar za kupnino za nepremičnini, v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDavP-2 je bilo na tožnici in ni bila dolžnost davčnega organa, da to ugotavlja in dokazuje. Zato mu ni mogoče očitati, da „ni z ničemer dokazal, da bi obstajal kakršenkoli dokaz, da je tožnica prejela ta denarna sredstva od kogarkoli...
935
Tožniku kot davčnemu dolžniku za dolgove izbrisane družbe je bil prvi sklep o izvršbi izdan dne 26. 9. 2012. Tožnik se je zoper omenjeni sklep pritožil, prvostopni davčni organ pa je z uporabo 243. člena ZUP pritožbi tožnika sam delno ugodil ter mu izdal nov (izpodbijani) sklep za nižji dolgovani znesek. Z navedenim dejstvom se je udejanjila možnost novega dolžnika, da lahko o razlogih, s katerimi je nasprotoval prehodu obveznosti nanj, odloča davčni organ prve stopnje. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 357/03, ni nujno, da bi bila kontradiktornost zagotovljena že pred izdajo odločbe. Vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez zaslišanja nasprotne stranke, tej zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi z ugovorom, o katerem odloča sodišče prve stopnje. Slednjemu pa po mnenju sodišča ustreza uporaba instituta iz 243. člena ZUP, ki je bil v konkretnem primeru tudi uporabljen.
344
Če je pravni posel sklenjen in nedopustnega nagiba, to ne pomeni, da je navidezen, temveč velja prav nasprotno, namreč, je pravni posel sklenjen zaradi določenega nagiba, potem je toliko bolj gotovo, da je imela stranka tudi resnično voljo za sklenitev pravnega posla. Na davčnopravnem področju se takšni posli obravnavajo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2.
Ker je sistem DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati tudi stališča Sodišča EU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, v prvi vrsti stališče, da se prejemnika računa, ki je bil podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira z zavrnitvijo pravice do odbitka vstopnega davka le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug...
47
Zavezancu, ki prejme račun z maržno ureditvijo, ni mogoče zavrniti pravice do maržne ureditve, tudi če dobavitelj v resnici ni uporabil te ureditve, razen če zavezanec ni ravnal v dobri veri ali ni sprejel vseh možnih razumnih ukrepov, da bi se prepričal, da ne sodeluje v davčni utaji. Tozadevno sodišče pritrjuje tožniku, da bi moral davčni organ najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo (torej kdo in kako je storil goljufijo), ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, tj. ni opredeljeno, kako naj bi tožnik dejansko aktivno sodeloval pri utaji, glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik rabljene avtomobile dejansko imel na zalogi in jih je tudi prodal končnim kupcem.