738
Revidentkin očitek o statistični nezanesljivosti izračuna verjetne davčne osnove, ker je bil odstotek izbrisanega prometa, določen na podlagi premajhnega statističnega vzorca, je presplošen. Revidentka namreč ni izkazala, da bi bila velikost statističnega vzorca v obravnavanem primeru z vidika strokovnih pravil s področja statistike nesprejemljiva, hkrati pa zgolj iz dejstva, da je statistični vzorec zajemal pet od skupno preko 82.000 izdanih računov, ni mogoče zaključiti, da je bil postopek izračuna verjetne davčne osnove očitno napačen. Šele v teh primerih bi morebitna napaka v postopku izdaje upravnega akta lahko prerasla v postopkovno napako, ki bi lahko bila predmet preizkusa v reviziji (če bi npr. sodišče prve stopnje, kljub dokazani napačnosti izračuna ali pa ob očitni napačnosti izračuna, zavrnilo tožbeni ugovor zoper izračun).
490
V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da je v postopkih po 68. členu ZDavP-2 zatrjevanje začetnega stanja in virov premoženja na strani davčnega zavezanca, kar določa porazdelitev dokaznega bremena skladno s pravili dokaznega prava.Tako je navedena dejstva dolžan dokazati tisti, ki jih zatrjuje (torej davčni zavezanec, saj so mu v korist) in je tudi mogoče razumno pričakovati, da za svoje trditve tudi razpolaga s potrebnimi dokazi. Takega dokaznega bremena in abstracto (torej samega po sebi) ni mogoče oceniti kot nemogočega
Na revidentu je bilo breme, da glede izkazovanja okoliščin gotovinskih dvigov in pologov na bančni račun dokaže nižjo davčno osnovo. Gotovinsko poslovanje v visokih zneskih je zaradi težje sledljivosti denarnega toka v primerjavi s poslovanjem preko transakcijskih računov na banki, po svoji naravi sicer težje dokazljivo, vendar je prav ta način poslovanja posledica odločitve samega zavezanca. Zavezanec je v teh primerih tudi...
796
Prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka DDV ni v nasprotju s pravom Evropske unije. Razlogi, s katerimi revident pojasnjuje, zakaj je odbitek vstopnega DDV za leti 2009 in 2010 uveljavljal šele decembra 2012, torej več kot tri leta oziroma več kot dve leti po pridobitvi pravice do odbitka DDV, pa ne utemeljujejo neprimernosti dolžine predpisanega roka.
490
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Poseg v varstvo osebnih podatkov na podlagi 39. člena ZDavP-2 v tem primeru ni nesorazmeren. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se je o tem tudi že izreklo Ustavno sodišče (odločba št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001). Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz revizije ni videti novih ustavnopravnih argumentov, zaradi katerih bi določba 39....
26
V primeru izdanih računov za opravljene poslovodne storitve, na katerih je obračunan davek na dodano vrednost (DDV), ki ga prejemnik računov tudi poravna, se mora spoštovati načelo nevtralnosti kot temeljno načelo sistema DDV, ne glede na morebitno nacionalno ureditev, ki posredno (z omejitvami glede izvajalca poslovodnih storitev - le fizična oseba) onemogoča obračun DDV na opravljene poslovodne storitve.
Za pravico do odbitka vstopnega DDV torej ni bistveno, da je po nacionalni ureditvi opravljanje dejavnosti poslovodenja omejeno na sklenitev pogodbe med fizično osebo in navedeno pravno osebo. Ta omejitev lahko vpliva na nacionalno obdavčitev dohodka, ki je za to izplačan fizični osebi, ne pa na pravico do odbitka DDV, ki mora nastopiti, ko so za to izpolnjeni pogoji, določeni (tudi) z Direktivo o DDV, ki je predpis prava Evropske unije in se zato uporablja primarno (3. a člen URS).
24
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg...
949
Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obračun davka brez Pojasnila k obračunu davka od dobička pravnih oseb kot izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2, ne more biti stvar presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku saj gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost postopka izdaje upravnega akta oziroma pravilnost upravnega postopka, ki ga Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, kot navedeno v 7. točki obrazložitve te sodbe, ne presoja.Obveznost družbe za upravljanje za plačilo davčne obveznosti vzajemnega sklada po presoji Vrhovnega sodišča izhaja predvsem iz določbe drugega odstavka 135. člena ZISDU-1, po kateri družba za upravljanje upravlja premoženje vzajemnega sklada v svojem imenu in za račun vzajemnega sklada. Na podlagi tega člena je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaključiti, da revident, kot družba ki upravlja z vzajemnim skladom B., odgovarja tudi za plačilo obveznosti tega sklada iz naslova davkov.
360
Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obračun davka brez Pojasnila k obračunu davka od dobička pravnih oseb kot izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2, ne more biti stvar presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku saj gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost postopka izdaje upravnega akta oziroma pravilnost upravnega postopka, ki ga Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, kot navedeno v 7. točki obrazložitve te sodbe, ne presoja.Obveznost družbe za upravljanje za plačilo davčne obveznosti vzajemnega sklada po presoji Vrhovnega sodišča izhaja predvsem iz določbe drugega odstavka 135. člena ZISDU-1, po kateri družba za upravljanje upravlja premoženje vzajemnega sklada v svojem imenu in za račun vzajemnega sklada. Na podlagi tega člena je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaključiti, da revident, kot družba ki upravlja z vzajemnim skladom B., odgovarja tudi za plačilo obveznosti tega sklada iz naslova davkov.
416
Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja. Po presoji Vrhovnega sodišča so pristojnosti davčnega organa za zasledovanje enakomerne obremenitve vseh davčnih zavezancev in s tem zasledovanje javnega interesa po učinkovitem pobiranju davkov kot bistvenem viru fiskalnih dohodkov primerne in ne posegajo nesorazmerno v položaj in pravice davčnih zavezancev. S tem je zagotovljeno sorazmerje (a fair balance) med javnim in zasebnim interesom.
Postopek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ni kaznovalne narave. Zgolj to, da se predmetni postopek vodi zaradi okoliščin, ki jih povzroči davčni zavezanec, ker ne prijavi dohodkov, še ne pomeni, da gre za postopek, primerljiv kazenskemu.
535
Določbi 125. člena ZDavP-2 in petega odstavka 68. člena ZDavP-2 nista v nasprotju, temveč je določba petega odstavka 68. člena specialna glede na 125. člen ZDavP-2. Za postopek v zvezi z odmero davka od nepojasnjenih virov dohodka je zakonodajalec rok za izdajo odločbe namreč drugače uredil oziroma je določil drugačno obdobje, za katerega se ta davek lahko odmeri. Ta postopek se lahko, kot v obravnavanem primeru, uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden, in zakon ne določa enako kot v 125. členu ZDavP-2, da odmera ni mogoča, ko do izdaje odločbe od dne, ko je bilo treba davek napovedati, obračunati in odtegniti, poteče več kot pet let. V konkretnem primeru gre pri 68. členu ZDavP-2 za lex specialis in ne za nedovoljeno retroaktivno uporabo določbe, ki bi neustavno posegala v pridobljene pravice.