329
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka.
338
Dohodki iz kapitala (tudi obresti od denarnih depozitov) se ne vštevajo v letno davčno osnovo. Zato sodišče soglaša z utemeljitvijo tožene stranke, da se splošna davčna olajšava ne priznava davčnemu zavezancu, ki se mu odmerja dohodnina od denarnih depozitov, kot to velja za tožnika. Z drugimi besedami, ureditev obračuna dohodnine od obresti je drugačna od ureditve odmere dohodnine od letne davčne osnove po 109. členu ZDoh-2.
Ustavno načelo enakosti od zakonodajalca zahteva, da se dvoje življenjskih področij, dejanskih stanov ali oseb, ki so med seboj v pretežni meri enake, tudi ureja enako in če so različne, ureja različno. Tožnik meni, da je bilo to načelo kršeno s tem, da zakonodajalec pri odmeri dohodnine od obresti ni predvidel upoštevanja splošne davčne olajšave, da pa jo je predvidel pri odmeri dohodnine od letne davčne osnove. Sodišče meni, da taka (različna) ureditev ne pomeni, da bi bil tožnik diskriminiran, pač pa da je zakonodajalec...
331
Odločitev o odložitvi izvršbe po 87. členu ZDavP-2 je lahko sprejeta le pred izdajo sklepa o izvršbi, ne pa po tem, ko je tak sklep že izdan in s tem začet postopek davčne izvršbe.
497
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej navaja. Iz besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost.
810
V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne strinja z načinom, po katerem je drugostopenjski organ ugotavljal in odločil o zastaranju terjatev in da zastaranja ne more prekiniti dohodninska odločba, sodišče pojasnjuje, da skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil tožnik obveščen. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti, oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
58
Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.
322
Izvrševanje tožniku izrečene globe se je začelo v skladu z zastaralnimi roki, določenimi v 44. členu ZP-1, zato tečejo od dne izdaje sklepa o davčni izvršbi zastaralni roki za izterjavo po določbi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2.
30
Tožeča stranka ugovarja, da bi morala tožena stranka pri odločanju uporabiti le določbe ZSZ/84 in Odloka, ne pa tudi določb ZGO-1. Pri presoji o tem se je sodišče oprlo tudi na sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi s tem vprašanjem v primerljivih zadevah (npr. v sodbah I U 178/2020, I U 201/2020, I U 202/2020, I U 946/2020, II U 214/2020, in drugih). Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti ZDavNepr z odločbo U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ZDavNepr razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi so našteti tudi prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84, občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1....
508
Zahteva tožeče stranke za vpogled se nanaša na dokumentarno gradivo zbrano v postopku finančne preiskave zoper tožečo stranko, ki se je vodila na podlagi 131. člena tedaj veljavnega (ZDavP-2), ki določa, da davčni inšpektor po opravljeni davčni preiskavi izdela zaključno preiskovalno poročilo, v katerem opiše ugotovitve davčne preiskave in navede zbrane podatke, dokumente in druge dokaze (četrti odstavek 131. člena ZDavP-2). Če so razlogi za sum utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem, da zavezancu za davek izda sklep o začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi. Po tedaj veljavni zakonodaji, se je postopek davčne preiskave časovno uvrščal v tako imenovano "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim-formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožeča stranka pred začetkom davčnega postopka ni dobila pravice do vpogleda v zahtevane dokumente...
384
Obveznost pravočasnega poravnavanja zapadlih davčnih obveznosti je breme vsakega davčnega zavezanca. To po mnenju sodišča pomeni, da je dolžnost davčnega zavezanca tudi, da preveri, kakšne so te obveznosti in kdaj zapadejo v plačilo. Dolžnost tožeče stranke (kot davčne zavezanke) je torej bila, da upošteva čas zapadlosti njenih davčnih obveznosti in njihovo višino ter na tej podlagi sama ugotovi, ali predhodno preplačana sredstva zadoščajo za njihovo poravnavo, oziroma ali ima na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti. Tožeča stranka bi to lahko in morala storiti, še zlasti, ker sama pojasnjuje, da bi lahko predmetno vlogo pravočasno vložila tudi kasneje, torej še po tem, ko je ugotovila kakšne so bile zapadle obveznosti in jih poravnala