309
Prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2, na katero se sklicuje toženka, se nanaša na prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima (neposredno ali posredno) v lasti v cit. določilu definiran delež v kapitalu izplačevalca. Toženka pa v drugostopenjski odločbi ugotavlja, da D.D. tudi po prodaji deleža v družbi A. slednjo še vedno obvladuje prek tožnika ter da si je D.D. izplačal 5,6 mio EUR kot vračilo posojila, ekonomsko pa gre za izplačilo dobička, torej je D.D. imel ob prodaji deleža v A. namen prihraniti na davku iz naslova izplačanega dobička.
4
O pravnih vprašanjih organ odloča samostojno in je vezan zgolj na zakon, ne pa tudi na presojo, ki jo opravi sam davčni zavezanec. Zato organ pri priznanju višine kilometrine ni vezan na tožnikov zahtevek, temveč mora odločati skladno z zakonom, davčni zavezanec pa pravilno uporabo prava lahko zahteva v postopku izdaje odmerne odločbe oziroma v pritožbenem postopku in glede tega ni prekludiran z rokom iz drugega odstavka 289. člena ZDavP-2. Ker davčna organa te presoje nista opravila (saj sta sama pojasnila, da sta le sledila tožnikovemu zahtevku), je bila izpodbijana odločba v delu odločitve glede stroškov prevoza po četrtem odstavku 41. člena ZDavP-2 sprejeta s kršenjem pravil postopka.
V civilnopravnih razmerjih se podjetnik zaveže naročniku opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo)...
27
2. stavek četrtega odstavka 41. člena ZDoh-2 v ničemer ne ureja vprašanja, ali se pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja upošteva višina stroškov prevoza po 3. členu ali po 5. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Sodna praksa tukajšnjega sodišča izhaja iz kriterija razlikovanja med obema kilometrinama glede na presojo, ali gre v konkretnem primeru za običajne poti v okviru opravljanja dela na osnovi drugega pogodbenega razmerja ali gre za izredne poti, kamor je izvajalec napoten s strani naročnika. Uporabljen je torej kriterij razlikovanja, ki izhaja iz značilnosti opravljanja dela v delovnem razmerju, za katerega pa tožnik upravičeno opozarja na njegovo neustreznost za presojo potnih stroškov v neodvisnem civilnopravnem razmerju, kakršno naj bi bilo tudi njegovo delo predavatelja.
Ko je odmerna odločba izdana, davčni organ vanjo lahko posega zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je dosti...
497
B.B. je tudi po odsvojitvi poslovnega deleža v tožnici obdržal dotedanja upravičenja in sklenjena pogodba ni imela učinkov, ki jih imajo pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev sicer, namreč da odsvojitelj izgubi lastniška upravičenja v zvezi s predmetom pogodbe, v konkretnem primeru iz naslova lastništva poslovnega deleža v tožnici. Obenem pa je bil vzpostavljen položaj, ki je omogočil izplačilo dividend, ki je bilo formalno sicer opravljeno družbi C. dejansko pa - preko plačila kupnine za poslovni delež - fizični osebi B.B. Iz opisanega redosleda denarnih transakcij in zaradi zlorabe predpisov vezano na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 pa je tudi jasno, da je izplačevalec dohodka B.B. in s tem plačnik davka v danem primeru v resnici tožnica in ne pravni subjekt, ki je opravil zadnje nakazilo B.B., kot to zatrjuje tožnica sklicujoč se pri tem na 58. člen ZDavP-2 in nespecificirano upravno prakso toženke. S tem je bil, kot pravilno ugotavljata oba davčna...
309
Tožnik ni zatrjeval takšnih osebnih okoliščin, ki bi ustrezala dejanju preganjanja. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da se boji vrnitve zaradi groženj s smrtjo. Sodišče se sicer lahko strinja s tožnikom, da lahko te grožnje (posebno, če so ponavljajoče se) predstavljajo dejanja resne škode, ki bi tožniku lahko grozila v Maroku. Vendar pa bi moral tožnik po dogodku podanih groženj (potem, ko je obvestil policijo o napadu z nožem) počakati na ukrepanje policije, da bi sploh lahko izvorni državi očital, da ga ni zaščitila. Tožnik namreč zatrjuje zaseben konflikt s pripadniki organizirane kriminalne združbe, zato ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi, če po sestavi zapisnika ni počakal na nadaljnje ukrepanje policije, pač pa je Maroko zapustil.
Tožnikovi dvomi v policijsko integriteto so brez utemeljitve in konkretnih dokazov, saj tožnik ni navedel nekakšnih predhodnih slabih izkušenj s policijo, iz katerih...
27
Glede na jasno določbo tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZČmIS potrdilo A1 razveljavi ZZZS na podlagi obvestila IRSD, da je bilo v postopku iz 10. člena ZČmIS ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji. V primeru, da je razlog za razveljavitev potrdila A1 ugotovtiev, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji, je treba torej to ugotoviti po postopku, opredeljenem v 10. členu ZČmIS.
Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da toženec posebnega ugotovitvenega postopka ni vodil. To je glede na stališče toženca, da tega niti ni bil dolžan voditi, ker naj bi obvestilo RSVZ dokazovalo pogoje za izdajo odločbe sicer logično, ampak, kot že navedeno, ni pravilno. Tožniku je tako odvzeta možnost, da bi v postopku dokazal, da zahteva belgijskega organa ni bila utemeljena, da ni bila podprta z dokazi in da so bili izpolnjeni...
356
Upoštevajoč relevantne prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G, se sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja za postopke, uvedene PO uveljavitvi novele, torej po 26. 4. 2016. Osebni stečaj tožnice pa je bil uveden 5. 5. 2014, to pa je še pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, torej se za predmetno zadevi novela ZFPPIPP-G ne uporablja. Po presoji sodišča je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 21. člena ZFPPIPP.
109
Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, organ na ta posamični akt vezan. To pa za konkreten primer obenem pomeni, da se v postopku obnove o teh vprašanjih več ne odloča in da ima tožena stranka prav, ko navaja, da tožnica v tem postopku ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na vrsto prejemka, tj. da ne gre za drug dohodek, ampak za darilo oziroma, podrejeno, da gre za volilo. Iz istega razloga tožnica tudi ne more uspeti s tozadevnimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih vsebuje tožba, in ki jih zato sodišče zavrača kot neupoštevne.
120
Opravila po tarifni številki 39 OT obračuna odvetnik takrat, ko so ta samostojna; to pomeni, da niso zajeta v drugih storitvah (prvi odstavek tarifne številke 39). V ta okvir ne sodijo dejanja pripravljalne narave, ki omogočajo, da odvetnik nudi svojo storitev (na primer posvet stranke pred sestavo vloge ali zastopanjem na narokih in podobno). Z drugimi besedami, to so opravila, ki so obsežena z drugimi storitvami, torej so z njimi v povezavi. V tem pogledu so potrebna za odvetniško storitev.
ZOdv ne vsebuje pravila, po katerem bi sodišča (in državni organi) pri odmeri odvetniških stroškov morali upoštevati Obvezno razlago OT. Odvetniški zbornici je dano (le) javno pooblastilo v 19. členu ZOdv, da po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, sprejme OT. To pravilo se ne razteza na obvezne razlage, ki bi zavezovale sodišča (in državne organe). Drugi odstavek 19. člena OT o dolžnosti upoštevanja obveznih razlag Upravnega odbora Odvetniške...
922
Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.