318
Iz odločbe izhaja, da je tožena stranka sklepala, da je splošno znano dejstvo, da v Iranu ni vojne oziroma samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka opozarja na to, da bi o tem mediji množično poročali. Ker gre po mnenju sodišča za splošno znano dejstvo o tem glede situacije v Iranu, toženi stranki ni bilo potrebno za potrditev tega dejstva zbirati še dodatnih poročil.
110
Davčni organ je iz prilog, ki jih je tožnik predložil v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2011, preveril navedbe tožnika, da je bilo opravljeno večje število transakcij, zlasti v letu 2012, iz enega bančnega računa tožnika na drugega, odprtega pri banki A., d.d., vendar iz opisa namena nakazil ni bil razviden namen „trajnikov“. Pri tem davčni organ ugotavlja, da opis namena transakcij „prenos ali transfer of savings“ še dodatno dokazuje, da je tožnik dejansko prejel dohodke, ki jih davčni organ po presoji sodišča pravilno opredeljuje kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
28
Po presoji sodišča je treba pritrditi tožnici, da so bila z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov za zaslišanje omenjenih oseb kršena pravila postopka. Cit. 98. člen ZDoh-2 ne veleva, da bi bilo sporne stroške moč dokazovati le s kakšnimi predpisanimi dokazili. Ne vsebuje torej dokaznega pravila in ne omejuje možnosti dokazovanja. Vendar pa sta prvostopenjski in drugostopenjski davčni organ z apriorno zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih je podala tožnica, po presoji sodišča omejila pravico tožnice do dokazovanja.
Sodišče pripominja tudi, da je morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov, kolikor pridejo v poštev, jasni in določni, kar pomeni, da mora biti razviden nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Zgoraj opisano kopičenje razlogov s strani toženke, pa je po presoji sodišča neustrezno, saj vnaša v toženkino odločitev nejasnost.
520
V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik rabljena osebna vozila, ki jih je pridobil po nizki ceni in jih popravil, komisijsko prodajal v svojem imenu in tudi v imenu svojih sorodnikov. Tožnik je vozila nabavljal poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil. Prav tako je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je dejansko sporne posle izvedel tožnik sam in ne njegovi sorodniki. Zato je bilo tožniku naloženo plačilo DDV in posledično za relevantno obdobje naloženo plačilo akontacije dohodnine.
369
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi davčni organ ugotavljal okoliščine glede prevzema obravnavanega trošarinskega blaga in sodelovanja morebitnih drugih oseb pri nezakoniti sprostitvi blaga. Tako ni ugotavljal okoliščin njegove potrditve (kdo je potrdil prejem blaga v CMR listini in kdaj) kot tudi ni ugotavljal, kam je bilo blago prepeljano, kdo ga je prevzel ter v zvezi s tem pridobil informacije glede obravnavanega blaga s strani družbe, ki je opravila prevoz (litovska družba E.) oziroma njenega voznika, ki je opravil prevoz navedenega trošarinskega blaga. Od slednje bi lahko pridobil in formacije o tem, kam je bilo blago (namesto v trošarinsko skladišče) dostavljeno in kdo je pri tem sodeloval.
922
Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Po določbah ZDavP-2 ni izključena niti hkratna niti sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. V zvezi s sklicevanjem tožnika na 425. člen OZ pa sodišče poudarja, da pravna sredstva zoper sklep o davčni izvršbi po določbah ZDavP-2 ne zadržijo njegove izvršitve, kar lahko privede do odprave sklepa po tem, ko je le-ta že izvršen, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Odprava pravne podlage izvršenega plačila dolžnikovega dolžnika narekuje vračilo sredstev, izterjanih na njegovi podlagi. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti tožniku, da je terjatev davčnega organa "oživela" z izdajo izpodbijanega sklepa.
536
Sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine upravni spor in poda zahtevo Ustavnemu sodišču, da začne postopek za oceno ustavnosti ZDavP-1 oziroma ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-1. Glede preverjanja finančnega stanja in plačil zavezanca tako v ZDavP-1 kot tudi ZDavP-2 ni posebnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Ugotovitve so povezane s predmetom nadzora in kot take pojasnjujejo dogajanje in plačila v obravnavanem obdobju. Izvor premoženja je bistven za odločanje o odmeri dohodnine. Ni pa po mnenju sodišča bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira. Zato je navedeni način ugotavljanja, ki mu tožnik sicer nasprotuje, lahko le v njegovo korist, saj ga pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pregledu zakon v ničemer ne...
295
Med strankama ni sporno, da je bila obravnavana davčna obveznost, ki je bila zavarovana z izpodbijanim začasnim sklepom o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, izpolnjena oziroma plačana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugodilo, saj je izpodbijani sklep prenehal že po samem zakonu na podlagi prvega odstavka 121. člena ZDavP-2. Po povedanem si tožnik s tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa, ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in višine sta vsebinska pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja davčne obveznosti (navideznosti posla) in tudi glede višine (da je davčni dolg poravnal) v postopku ni v...
198
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
23
V obravnavani zadevi je tožnik kapital pridobil na podlagi odplačne pogodbe z mamo in pogodbeno dogovorjeni znesek kupnine, četudi je bil nižji od tržne vrednosti kapitala, je bil njegov vložek v pridobljeni kapital.
Korekcija vrednosti kapitala ob odsvojitvi na njeno tržno vrednost, kadar je pogodbeno določena vrednost nižja, pa je ureditev, ki sledi ureditvi, da se z davkom od dobička od odsvojitve kapitala obdavčuje tudi neodplačna odsvojitev kapitala (darilo), pri kateri po naravi stvari ne pride do realnega povečanja premoženja darovalca.